Maja se je dolgo trudila zanositi. Ko se je sprijaznila, da verjetno ne bo imela svojih otrok, sta se z možem odločila posvojiti deklico.

Maja Štamol Droljc in Stane Droljc prekipevata od sreče

O vroči želji priznane modne oblikovalke Maje Štamol Droljc, da bi posvojila otroka, smo že pisali, nismo pa slutili, da ji bo tako kmalu uspelo urediti vso dokumentacijo in iz afriške države Gvineja Bissau pripeljati šestmesečno deklico Žani Luiso. Od prejšnjega tedna je na domu Štamol Droljčevih zelo živahno, saj hočejo vsi videti kot čokolada rjavo deklico z nalezljivim nasmehom.

»Postopek posvojitve se je začel pri nas, na Centru za socialno delo Žalec. Zbiranje dokumentacije, pogovor s psihologinjo in socialnim delavcem, njun obisk pri nama ter pisanje psihološkega testa. Na koncu sva pridobila skupno mnenje o kandidatih za posvojitev, a si z njim v Sloveniji ne moreš veliko pomagati, saj otrok za posvojitev skoraj ni. Predlagali so nama Makedonijo; ob potresu na Haitiju sva ponudila pomoč, pa ni bilo odziva, nato so se začela vrstiti naključja. V Žalcu je doma Danilo Senič, novi častni konzul Gvineje Bissaua, ki nama je predlagal, naj poskusiva tam. V glavno mesto Bissau je odnesel vse najine podatke, poiskal odvetnika in pastorja, h kateremu so večkrat prinesli sirote,« se spominja Maja, ki je skupaj z možem najprej na zemljevidu poiskala to malo državo na zahodni afriški obali. Po srečnem spletu naključij sta izvedela za mamico, ki je ostala brez moža, sama pa ni zmogla skrbeti za štiriletnega sinčka in takrat štirimesečno deklico. Odločila sta se iti v Bissau, se tam predstaviti in preveriti možnosti posvojitve otroka. Najprej načrtovani let 18. aprila je bil zaradi vulkanskega pepela za tri dni prestavljen, potem sta le pripotovala v vroče mesto. Nato sta doživela veliko presenečenje: mesto je ponoči temno, saj proizvajajo elektriko le z generatorji, čez dan se temperatura dvigne na 35 stopinj in več Celzija. Le zelo redke ceste so asfaltirane.

Prvo srečanje
Obiskala sta žensko Celestino. Po nekaj minutah vljudnega klepeta v kreolščini, iz katere so prevajali v francoščino, ju je gostiteljica vprašala, ali želita videti deklico. »Ko so jo prinesli, je bila to ljubezen na prvi pogled. Žani je stegnila roke proti meni, vzela sem jo v naročje in vedela sva, da bo najina. Pridružila se je še mamica Odette in povedala svojo pretresljivo zgodbo. Mož ji je umrl, sama je nepismena, brez dela in denarja. Zato se je odločila oddati hčer Žani Luiso v posvojitev, da bi ji s tem zagotovila lepšo prihodnost. Nama so se orosile oči, ona pa je ljubeče vzela v naročje Žani, sedla in jo podojila. Videla sva, da zanjo lepo skrbi. Bila je sveže umita, s krasno afriško pričesko, s prstanom na roki, zapestnico in verižico okrog pasu in uhanoma v ušesih. Dobrovoljna, prijazna z vsakim, živahna in radovedna. Ko se je pokakala, jo je mamica prijela in postavila v čeber ob pipi, odprla vodo in jo oprhala. Mala se je le namrdnila zaradi mrzle vode, zajokala pa ni. To je storila le, kadar je bila lačna, in takrat je bila tam mamica s svojim mlekom,« je o prvem stiku pripovedovala Maja in dodala, da se je nato začela papirna vojna. Poklicala sta odvetnika, saj niti Žani niti njena mama nista imeli dokumentov. Preskrbeti so morali osebno izkaznico za Odette, rojstni list za Žani in potrdilo o smrti za pokojnega moža, se dogovoriti za obravnavo na sodišču. V preprosti sodni zgradbi v kraju Bisoran je sodnik najprej ločeno zaslišal njiju s Stanetom, nato se je pogovarjal še z mamico in tudi s Celestino, ki je v zadnjem času skrbela za obe. Sodišče je dovolilo polno posvojitev Žani Luise Nhaga in spremembo imena in priimka. Bolj kot pričanje mamice je bil pretresljiv trenutek, ko je pod zapisnik pritisnila svoj palec namesto podpisa. Po osmih dneh je sodba postala pravnomočna. Zakonca sta odšla domov urejat slovenske dokumente.

Pot v Slovenijo
Maja je medtem delala na miss universe, on pa je šel prek Lizbone po deklico. Za pot je potreboval tri dni, nato je z odvetnikom urejal še zadnji manjkajoči dokument. V razpadajoči se stavbi matičnega urada je tamkajšnji uradnik prijazno odprl vrata pozno popoldne in začel pisati podatke o novih starših v matično knjigo. Šlo je počasi, črka za črko, začelo se je temniti in ker tudi tam ni bilo elektrike, se je preselil na nekakšno teraso. Tam je sedel na stolu in imel dokumente na drugem stolu ter je v poltemi nadaljeval pisanje. »Končalo se je v trdi temi, ob svetlobi iz mobitela: tudi v matični knjigi je bila vpisana Žani Luisa Droljc, midva pa kot njeni starši,« srečna pripoveduje. Čez štiri ure, ob enih zjutraj, je številna družina pospremila Staneta in Žani na letališče. Za slovo sta se objela z mamico, obljubila pa ji je, da bosta skrbela za njeno hčer in da jo bosta prav gotovo še kdaj pripeljala na obisk. Pa tudi, da ji bo vsak mesec poslal 100 evrov, kolikor je tam mesečna plača. S tem bo lahko normalno živela, šolala sina in sebe.
Pot proti domu je bila zelo naporna: po vročini tamkajšnjega letališča je bil na vrsti še štiriurni let proti Lizboni, ki ga je Žani po začetnem joku prespala v Stanetovem naročju, nato pa sta kar pet ur čakala na letališču na let proti Benetkam. Nekaj časa sta bila v previjalnici in tam je Staneta ena od potnic vprašala, ali čaka ženo, pa je odgovoril, da bo sam poskrbel za otroka, malo pozneje pa je pristopila starejša gospa s prošnjo, ali lahko fotografira Žani. »Ob petih popoldne sem na letališču oba stisnila v objem. Ti trenutki so bili nepozabni!« pravi Maja. Zaveda se zaveda, da je bila za deklico pot zelo naporna, saj je premagovala pritisk v ušesih, pa tudi mamine dojke ni bilo več. Najprej ni znala sprejeti stekleničke z mlekom, prvi dan je pila le čaj, naslednji dan je vzljubila tudi mleko. Precejšnja je bila tudi sprememba v temperaturi. Iz vroče Afrike s 35 stopinjami je prišla v deževno in kar hladno Evropo.

Več v novi številki Lady