Konj, ki hira tako kot nesrečnika na fotografijah, potrebuje tri do šest mesecev, da si opomore. Za ubogega žrebička na fotografiji pa je sploh vprašanje, ali si kdaj bo.

Društvo za zaščito konjev prosi za pomoč

Na elektronski naslov Društva za pomoč konjem  v zadnjem času prihaja ogromno prošenj za pomoč konjem v nevzdržnih razmerah. Zima je namreč marsikoga presenetila, čeprav mora skrben gospodar računati tudi s tem, da se lahko zima prične veliko prej. Vse več pripomb je tudi na to, da so konji v nekaterih hlevih, v katerih jih imajo lastniki nastanjene in zanje plačujejo precejšnje (neobdavčene) vsote za mesečno oskrbo skrbnikom, slabo hranjeni in oskrbljeni. V osnovi se pod polno oskrbo konja šteje hranjenje s krmo, v poletnem času tudi paša in čiščenje boksov, za dodatke pa se lastniki konj in oskrbniki dogovarjajo posebej, ti so ali pa niso zajeti v ceni. Vendar oskrbniki kljub rednemu plačilu velikokrat za konje slabo skrbijo, odmerjajo jim premajhne količine krme, boksov ne čistijo redno. Konj bi moral na dan dobiti v treh obrokih 20 kilogramov sena, nekateri »pametnjakoviči« pa so prepričani, da je dovolj 12 ali celo samo 7 kilogramov, kar sploh ni res. Konji postopoma začnejo hirati, so manj odporni proti boleznim, hkrati se v neočiščenih hlevih bolezni veliko hitreje prenašajo.
Med drugim je na Društvo za pomoč konjem prispela prijava o nevzdržnih razmerah kobile in žrebička, ki ju vidite na fotografijah. Prijava je romala tudi na VURS. Na Društvu za pomoč konjem so zelo razočarani, ker se VURS na prijave bodisi odziva prepočasi – s tem samo podaljšujejo trpljenje – oziroma je velikokrat mnenja, da gre samo za MANJŠE prekrške, torej je očitno čisto v redu, če konji stradajo. VURS bi moral preprosto hitreje reagirati in v primerih, kakršen je na Pohorju, oskrbniku izreči kazen, konja pa po možnosti nastaniti drugje. Ker gre za lastniške konje, odvzem ni mogoč.
Na Društvu za pomoč konjem lastnikom konjev svetujejo, naj ne verjamejo obljubam in lepim besedam skrbnikov, naj s skrbniki konj OBVEZNO sklenejo pogodbe, v katerih bodo naloge oskrbnika točno določene, svetujejo, naj fotografirajo stanje konja ob prihodu v oskrbo, tako da bi morebitno zlorabo in hiranje konjev lažje dokazali. In ko smo že pri hiranju, na Društvu za pomoč konjev z veliko žalostjo v srcu ugotavljajo, da je stanje v Sloveniji tako katastrofalno, da so hlevi dobesedno postali hiralnice. Hlevi, v katerih bi konji čez zimo dobili dostojno oskrbo, so pogosto prazni.
Naj ponovimo: žalostno je, da se na hrbtih konj obračajo velike vsote neobdavčenega denarja, da lastniki konj, v dobri veri, da bo za njihovega konja odlično poskrbljeno, mesečno plačujejo precejšnje vsote, na koncu pa ugotavljajo, da dogovorjene obljube ne držijo, da njihovi konji kljub vsemu stradajo ter živijo v gnoju in umazaniji. Lastniki hlevov se po drugi strani zavedajo, da je zaradi zime trenutno prostorska stiska in da so ljudje pripravljeni plačati več samo zato, da bo njihov konj imel čez zimo streho nad glavo in bo preskrbljen. Važno jim je samo, da napolnijo hlev, obljubljajo oh in sploh, dobijo mesečne oskrbnine, kaj pa se s konji potem dogaja, je že druga zgodba.
V društvu so se odločili, da bodo ravno zaradi tega na spletni strani odprli rubriko, v kateri bodo zbirali mnenja o najboljših in najslabših, pa tudi povprečnih hlevih in oskrbi. Mogoče bo tudi to pripomoglo k boljšemu življenju naših in vaših konj. 
Če ste pripravljeni kakorkoli pomagati, pišite na njihova dva naslova: http://dpksi.wordpress.com/ in Elektronski naslov je zavarovan pred nezaželeno pošto, za ogled potrebuješ Javascript. .