V filmu Devet je kot vedno odličen, pa še poje povrhu!

Daniel Day-Lewis

Muzikal Nine se lahko pohvali s cvetom dobrih igralk – Penelope Cruz, Nicole Kidman, Marion Cotilard, Fergie, Sofia Loren –, a recite, kar hočete, Daniel Day Lewis je še vedno daleč najboljša stvar filma, pa če se ženski šopek še tako šopiri s petjem in plesom. Roko na srce: sploh obstaja film, v katerem bi Daniel ne bil njegova najboljša stvar? NE, se glasi preprosti odgovor.

Za veliko igralcev lahko rečemo, da so pravi profesionalci, vredni zaupanja dajo vse od sebe in nikoli ne razočarajo. Le nekaj pa jih je, ki gredo še korak naprej. Tako globoko se potopijo v duha lika, v srce filma, da so za vse okoli sebe prava muka. Po Marlonu Brandu sta takšni perli Sean Penn in še posebno Daniel, ki velja tudi za najbolj ekstremnega in zato posledično najboljšega. Saj poznate zgodbico, ko so si vsi oddahnili, ker ni sprejel vloge Lestata v Intervjuju z vampirjem. Večina je bila prepričana, da bi vsako noč spal v krsti, pil kri in kdo ve, kaj še vse.
Za nepozabnega Poslednjega Mohikanca je postal po božje čaščena mišična gmota (in, da, pod indijansko opremo NI nosil spodnjic!), za V imenu očeta se je spremenil v okostnjak. Pred snemanjem Lova na čarovnice je z lastnimi rokami naredil kočo (film prikazuje sojenje Salemskim čarovnicam v 18. stoletju, v resnici pa ja alegorija Arthurja Miller na makartizem). Ko je snemal Čas nedolžnosti, se je po New Yorku sprehajal v oblačilih s konca 19. stoletja; tega, da na koncu ni šel k Michelle Pfeiffer, ne bomo nikoli prebolei!). Ko je snemal Mojo levo nogo, je ves mesecev presedel v invalidskem vozičku (igral je umetnika, ki je lahko slikal le z levo nogo). Še nimate dovolj? Med snemanjem Neznosne lahkosti bivanja se je naučil češko in mesarske spretnosti za Tolpe New Yorka. Možakarju ni mogoče očitati, da se na vlogo ne pripravi.

Daniel Michael Blake Day Lewis se je rodil 29. aprila 1957. Oče Cecil je bil izjemno čislani pisatelj in pesnik. V čast novorojenemu sinu je Cecil, ki je bil takrat star 53 let, napisal pesem The Newborn (Novorojeni). V eni od vrstic pravi: »Človeštvo se je v tebi spet rodilo.« Mama Jill Balcon je bila igralka. Jillin oče Michael Balcon je bil vodja filmskih studiev Ealing med letoma 1937 in 1959.
Odraščal je s starejšo sestro Lydio Tamasin, zaslovela pa je kot avtorica dokumentarcev in televizijska kuharica. Cecil se je predajal delu, Jill, kot je pozneje priznala, pa Cecilu, zato sta si bila otroka zelo blizu in sta že takrat uprizarjala različne igre. Daniel je nekoč skočil z okna otroške sobe, ko se je pretvarjal, da je Jurij Gagarin, prvi človek v vesolju.
Preden je umrl za rakom, je Cecila večkrat zadela kap. Prvič je moral v bolnišnico, ko je bil Daniel star osem let. Za otroka zato smrt ni bila nikoli daleč, kar je na dečku pustilo globok pečat. Eden redkih srečnih spominov, ki ga ima na očeta, je dan, ki sta ga preživela v čolnu v ribniku Hyde Parka.
Otroštvo kljub temu ni bilo nesrečno. Spominja se tudi prijetnih počitnic na Irskem, kjer se je rodil oče. Hodili so na konjske dirke ob obali, kadar je bila oseka. Tam so sprejemali (nezakonite) stave in enkrat je Tamasin celo tekmoval, drugič se je Daniel zaljubil v lokalno dekle, ki je nanj naredilo vtis s plemenitim žrebcem in črnimi lasmi, ki so plapolali v vetru.
Doma življenje ni bilo tako preprosto in idilično. V Greenwichu, kjer so živeli, se je znašel med nesramno otročadjo južnega Londona. Ker je bil Irec, žid in uglajen, so ga hudo dražili – dokler ni obvladal lokalnega narečja in drugih lokalnih posebnosti. To je bila njegova prva prepričljiva vloga.
Septembra 1968 se je zgodila velika sprememba. Ker je bil precej divji otrok, so se mu starši odločili vcepiti disciplino tako, da so ga poslali v internat v Kentu. Sovražil je vse na njem, a se tam srečal z dvema velikima ljubeznima, tesarstvom in igralstvom. Debitiral je v predstavi Cry, The Beloved Country. V njej je igral temnopoltega dečka. Ker se mu barve nikoli ni uspelo v celoti izmiti, je vedno popackal rjuhe, kar mu je bilo zelo všeč, saj se je lahko izgovoril, da je to zaradi vloge.
Po dveh letih se je pridružil sestri v naprednejši šoli v Petersfieldu. Poleti pred selitvijo je debitiral tudi pri filmu. V mestu se je mudil John Schlesinger in snemal dramo o biseksualcih Sunday Bloody Sunday. Potreboval je nekaj mladih prestopnikov. Nalogo, da jih poišče, je dobil lokalni prodajalec sadja in zelenjave. Danielova tolpa je bila navdušena nad ponudbo, sprejeli so jo in za razbijanje oken avtomobilov v filmu dobili pet funtov. Film je postal velika uspešnica. To je bilo leta 1971. Daniel pobalina ni le igral: v tistem času je bil trmoglav, čemeren mladenič, pogosto v težavah zaradi kraj, pitja, kajenja in postopanja z dekleti. Težave so se nadaljevale tudi na novi šoli, čeprav je z nastopi v različnih igrah že začel kazati, da iz njega še kaj bo. V eni od predstav ga je le enkrat videl tudi oče, ki je umrl maja 1972. Daniel je prihitel iz šole in ga držal za roko, ko je izdihnil.
Močno prizadet se ni vrgel v igranje, ampak v tesarstvo, čeprav je še igral. Leta 1973 so ga mučile migrene, zato je začel jemati sredstva proti bolečinam. Zasvojila so ga in tako močno je povečeval dozo, da je začel halucinirati. V upanju, da se bo streznil, ga je oblast zaprla v sobo skupaj z medicinsko sestro. Čez čas so ga izpustili, trdi pa, da je le igral, da si je opomogel.
Leta 1974 mu je šlo že veliko bolje. Imel je tudi lastni klub oboževalk, ki so ga ustanovila dekleta na šoli – očarane so bile nad njegovo zunanjo podobo in nogometnim mojstrstvom. Čeprav so se mu metale pod noge, je Danielovo srce osvojilo le eno, Sarah Campbell. Z njo je ostal več kot desetletje.
Leta 1975 se je moral odločiti, kaj bo počel v življenju. Poskusil je v Narodnem mladinskem gledališču, a se mu je zaodrsko dogajanje tako priskutilo, da se je raje odločil postati izdelovalec omar. Zaradi neizkušenosti ga niso nikjer hoteli vzeti za vajenca. Tako mu je ostalo igralstvo. Pridružil se je bristolski gledališki šoli in pozneje nastopal kar v Bristol Old Vicu. Tam je srečal svojega poznejšega soigralca iz V imenu očeta, ki o Danielu najprej ni imel najboljšega mnenja. Uveljavitev v gledališču mu je začela prinašati tudi (manjše) vloge na televiziji in filmih (Artemis 81, Gandhi.). Nad Old Vicom ni bil posebno navdušen, saj je imel veliko raje kot klasike sodobna politična dela. Poleg tega je odkril igralsko metodo Stanislavskega, s katero se je končno lahko potopil v lik kot Robert De Niro, ki ga je osupnil v Taksistu.
Potem ko je šest mesecev preživel v londonskem stanovanju, polnem zadetih glasbenikov in brezposelnih igralcev, se je vzel v roke in se resno lotil igralskega posla, začenši s serijo How Many Miles To Babylon. Leta 1983 je nato posnel Bounty in se nato pridružil slavni Royal Shakespeare Company kot eden najobetavnejših britanskih igralcev. Tam ga niso dolgo prenašali, a se ni vznemirjal in sredi osemdesetih let je končno opozoril nase britansko javnost v filmu Moja lepa pralnica, za tem pa s Sobo z razgledom. Namesto romantičnega junaka, ki na koncu osvoji Heleno Bonham Carter, je režiserju Jamesu Ivoryju sam predlagal, da bi igral nadutega Cecila. Med snemanjem Neznosne lahkosti bivanja se je razšel s Sarah. Zaradi snemanja filmov je bil od doma po več mesecev. Govorilo se je tudi, da ima razmerje s soigralko Juliette Binoche. V filmu je imel tudi veliko erotičnih prizorov, zato je postal novi sekssimbol.

Po Neznosni lahkosti bivanja se je vrnil v gledališče in si spet nakopal težave. Sprejel je namreč vlogo Hamleta, a ga je prizor, v katerem se pogovarja z mrtvim očetom, tako izmučil, da je nekega večera 45 minut po začetku štiri ure trajajoče predstave odkorakal z odra, se v solzah zgrudil in dahnil, da ne more več.
Po Juliette Binoche je imel večletno razmerje s francosko igralko Isabelle Adjani (vmes jo je menda prevaral s pevko Sinead O'Connor, ki je posnela skladbo za film V imenu očeta). Leta 1993 se je Isabelle preselila k njemu na Irsko (tam je dobil državljanstvo), razšla sta se, se pobotala in se čez osem mesecev za vedno razšla, čeprav je bila noseča. Sina Gabriela Kana je rodila aprila 1995 v New Yorku, kjer je takrat ljubimkal z neko osebno trenerko.
Po kratki romanci z Winono Ryder, s katero je posnel filma Čas nedolžnosti in Lov na čarovnice, je le srečal žensko, ki ga je spravila v red, Rebecco Miller, hčer slavnega dramatika Arthurja Millerja, avtorja Lova na čarovnice. Ob njej se je umiril, dobil še tri sinove, si vzel več počitka med posameznimi projekti in leta 2008 osvojil drugega oskarja za film Tekla bo kri.

podpis 1

V Moji čudoviti pralnici (1985) je igral homoseksualca, ki se zaljubi v ambicioznega pakistanskega poslovneža.

podpis 2
Tekla bo kri (2007) je drugi film, za katerega je dobil oskarja. Prvi je bil Moja leva noga (1989).

podpis 3
Karabinko je nosil ves čas snemanja nepozabnega, ampak zares NEPOZABNEGA Poslednjega Mohikanca. In, da, pod indijansko opravo Ni nosil spodnjic.

podpis 4
V imenu očeta (1993) je sijajen film, ki so ga na oskarjih popolnoma prezrli, ker je tisto leto dominiral Schindlerjev seznam. Daniel, ki je bil za ta film nominiran za oskarja, je zavrnil vlogo Schindlerja, med drugim pa je zavrnil tudi vlogo v Philadelphiji, ki jo je dobil Tom Hanks, in vlogo Aragona v Gospodarju prstanov.

podpis 5
Winona Ryder se je vanj zagledala med snemanjem Časa nedolžnosti, soigralka Michelle Pfeiffer se je pritožila, da je smrdel po tobaku. Winona se je Danielu dobrikala tudi med snemanjem Lova na čarovnice, a se je takrat njegovo srce že ogrelo za Rebecco Miller, ki je na snemanje prišla obiskat očeta.

podpis 6
Žena Rebecca je bila režiserka v filmu The Ballad of Jack and Rose (2005). Med snemanjem je živel ločeno od nje in sinov, kar vedno stori, kadar snema film. Zato jih zdaj, ko je oče, snema precej manj.

podpis 7
Med snemanjem Tolp New Yorka (2002) je ves čas ostajal v liku in med premori kar naprej brusil nože – igral je mesarja.

Fotogalerija vsebine

podpis 1

podpis 2

podpis 3

podpis 4

podpis 5

podpis 6

podpis 7