Bernarda Oman je v gledališču odigrala okoli 60 vlog.

Bernarda Oman

Letos praznuje okroglo obletnico. Katero, ne bomo povedali, ker se to za žensko ne spodobi, čeprav se igralka Bernarda Oman z leti ne obremenjuje in kakšnega posebnega slavja niti ni pripravila. Letnice niso pomembne, štejejo le ljudje in dogodki, ki nam zaznamujejo življenje.
Na otroštvo ima zelo lepe spomine. Spada –lahko rečemo na srečo – k tistim generacijam, ki so ga preživele zunaj. V Stražišču pri Kranju med nasadom kostanjev, gasilskim domom in še kje se je z vrstniki žogala in igrala tiste dobre, stare igrice, ki v obdobju računalnikov hitro tonejo v pozabo: zemljokrast, telefonček in podobno: »Samo domov iz šole smo prišli, na hitro pojedli in že stekli ven.« Popoldnevi so minili, kot bi mignil, in vedno je kar prehitro zvonilo k Mariji – to je bil čas, ko je morala domov. »Biti sem morala točna, še v najstniških letih, kar mi je šlo zelo na živce,« se v smehu spominja. Še bolj jo je jezilo, ko je morala pogosto paziti osem let mlajšo sestrico Ireno, še posebno, ker je znala sem ter tja staršem »zašpecati«, kako ga je Bernarda lomila: »Če smo šli na robidnice, je to pomenilo, da gremo kadit. Zdaj seveda vem, da so starši menili, je bila sestrina navzočnost prav dober nadzor, ampak takrat se mi to ni zdelo smešno.«

 Več v novi številki Lady.