Junak delavskega razreda.

Šestdesetletnik Bruce Springsteen

Junak delavskega razreda bo 23. septembra praznoval 60. rojstni dan. Bruce Springsteen si je ta vzdevek prislužil, ker se je med vsemi ameriškimi glasbeniki v skladbah največkrat spopadal z vzponi in padci ter dnevnimi tegobami navadnih Američanov.
Rodil se je v New Jerseyju, v – kakšno presenečenje – delavski družini. Tako je že od začetka spoštoval vse, ki so se preživljali s težaškim delom v tovarnah, rudnikih in drugod in se morali zanašati predvsem na telesno moč in vzdržljivost. Oče Douglas Frederick je delal kot voznik avtobusa. Mama Adele Ann Zerilli je bila tajnica. Ima še starejšo sestro Virginijo in mlajšo Pamelo. Za glasbo se je začel zanimati pri sedmih letih, ko je videl Elvisa Presleyja v filmu Toast ot the town. Pri 13 letih si je kupil prvo kitaro za 18 dolarjev. Čez tri leta je mama vzela posojilo in mu za 60 dolarjev kupila kitaro znamke Kent. Vseeno se je nekoč pošalil: »Pri nas doma sta bili nepriljubljeni dve stvari: prva sem bil jaz, druga pa moja kitara.«
Ko je bil še na kolidžu, je začel igrati v različnih lokalnih skupinah, med drugim v Steel Millu (Jeklarna). Trije od njenih članov, med drugimi kitarist Little Steven Van Zandt, so pozneje igrali v njegovi znameniti 10-članski skupini E-Street band. Oblečen v kavbojke in karirasto srajco je pisal skladbe s preprostimi, a mogočnimi sporočili in jih prepeval na maratonskih nastopih, ki so se zdeli dolgi več dni. Vsak njegov nastop je bil opremljen s prijaznim opozorilom: S seboj prinesite malico. Kar nekaj časa boste tam.
Maja 1972 je podpisal pogodbo z založbo Columbia z legendarnim producentom Johnom Hammondom, ki je pomagal tudi Bobu Dylanu. Hammond je v Springsteenu videl pravzaprav Dylanovega naslednika, ki naj bi od njega prevzel baklo pevca, ki v skladbah protestira proti nepravičnostim sveta. A Springsteen se ni znal skrivnostno igrati z besedami, imel pa je tudi drugačne cilje. Debitantski album Greetings from Asbury park je izdal leta 1973. Prodaja je bila slaba: kritiki so rekli, da so skladbe natlačene z besedili, Springsteen pa menda ni bil preveč samozavesten. Naslov drugega albuma je bil The Wild, The Innocent & The E-Street Shuffle in prav tako ni bil prodajna uspešnica, čeprav sta na njem med drugim skladbi Rosalita in Incident On 57th Street, ki sta sčasoma postali rockovski klasiki. Za drugi album je svojo spremljevalno skupino preimenoval v E-Street band in se odpravil na turnejo. Kmalu se je razvedelo, da so njegovi koncerti prava glasbena poslastica, vznemirljiva in nabita z energijo, naš junak delavskega razreda pa je z občinstvom komuniciral v jeziku, ki so ga razumeli, medtem ko je prepeval o plačevanju najemnin, izgubi službe ali dekleta in o popravilu kotlička v stranišču. Uspeh živih nastopov je oživil zanimanje za njegova prva dva albuma in predvsem se je povečalo pričakovanje glede tretjega, Born To Run. Med obsežno turnejo leta 1974 se je srečal tudi z bodočim menedžerjem, kritikom revije Rolling Stone, Jonom Landauom. Ta je, ko ga je prvič videl nastopati v živo, vzkliknil: »Videl sem prihodnost rock'n'rolla in njeno ime je Bruce Springsteen.«
Torej, kaj smo že rekli o pritisku? Born to run je izšel leta 1975 in z njim se je prebil v prvo rockersko ligo. Njegova romantičnost in idealizem so dopolnjevali razkošni aranžmaji. Skladbe so imele globino in drznost. Naslovna skladba in Thunder Road najbolje povzameta razpoloženje na albumu: najstniški uporniki, ki gredo za svojimi sanjami na odprti cesti. Ne ravno izvirno, a jemajoč dih in popoln prerez zgodovine rock'n'rolla. Na lestvici albumov je Born to run priplezal do tretjega mesta in Američani so ga začeli klicati The boss (Šef). Spet se je odpravil na turnejo, ki je potekala tri leta. Toliko časa je tudi trajalo, da je izdal naslednji album, vmes pa se je zapletel v pravni spor z nekdanjim menedžerjem Mikom Applom. Ta mu je poskušal preprečiti, da bi delal z Landauom.
Naslednji album Darkness on the edge of town je bil precej temačnejši, saj je prepeval predvsem o okoliščinah, iz katerih ni rešitve, se je pa z njim še bolj uveljavil kot sočutni popisovalec življenja v majhnem mestecu ter upanja in sanj povprečnega Američana. Za tem so bili na vrsti albumi The river (1980), Nebraska (1982) in Born in the USA leta 1984. Ta ga je izstrelil dobesedno v stratosfero. Definiral ni le Amerike v osemdesetih letih, ampak tudi njegovo delavsko podobo. Z naslovnico albuma, ki je postala legendarna (bela majica, kavboje Levi's, kapica s ščitnikom, v ozadju ameriška zastava), se je rodil mit z imenom Bruce Springsteen. Samo v ZDA je prodal 14 milijonov izvodov albuma. Besedilo naslovne skladbe so nekateri, med drugimi takratni ameriški predsednik Ronald Reagan, strašansko čislali kot nadvse patriotsko: Reagan ga je celo poskušal uporabiti v svojih govorih med predsedniško kampanjo za drugi mandat. The boss seveda nad tem ni bil navdušen, saj so bile njegove politične naveze jasne: podpiral je državljanske pravice in okoljevarstvene organizacije ter igral na več dobrodelnih prireditvah za veterane vietnamske vojne.
Na albumu iz leta 1987 Tunnel of love se je ukvarjal predvsem z razpadom zakona z manekenko Julianne Phillips. Z njo se je poročil pri 35 letih. Poroka je vsekakor pomagala njeni igralski karieri, vendar je bil zaradi njegovih turnej zakon hitro na preizkušnji. Nazadnje mu je odklenkalo, ko je odkrila, da ima razmerje z eno svojih spremljevalnih pevk, kitaristko in skladateljico Patti Scialfa. Ločila sta se leta 1989. S Patti se je poročil junija 1991. Imata tri otroke: Evana Jamesa (rojen leta 1990), Jessico Rae (rojena leta 1991) in Sama Ryana (rojen leta 1994). S Patti sta še skupaj, čeprav so se pred časom razširile govorice o njegovih skokih čez plot.
Potem ko se je razšel z E-Street bandom, je izdal dva albuma, ki nista izpolnila pričakovanja, čeprav je bila na enem od njih skladba Streets of Philadelphia. Napisal jo je za film Philadelphia in zanjo dobil oskarja. Družbene kritičnosti ni z leti nikoli izgubil: na albumu The ghost of Tom Joad je pripovedoval tople, žalostne zgodbe o Vietnamu, zaporniškem življenju in izgubljeni ljubezni, jezo in energijo je zamenjal bolj filozofski pogled na svet, ki ga je s svojimi grozotami že malce utrudil. Kritiki so bili navdušeni.
Leta 2000 je spet združil moči z E Street bandom in junija izdal skladbo American skin. V njej je napadel policijo, ki je ustrelila neoboroženega temnopoltega prebivalca Bronxa, Amadouja Diallouja. Newyorška policija je zato pozivala ljudi, naj bojkotirajo njegove koncerte. Ni se pustil zmesti in se je leta 2002 Newyorčanom (verjetno tudi policistom) poklonil z albumom The rising: v njem je namreč razglabljal o 11. septembru in tem, kako je teroristični napad za vedno spremenil življenje številnih delavcev. Za album je dobil tri nagrade grammy in potrdil, da ostaja glas delavskega razreda Amerike.
Rocker bo gotovo ostal do konca dni. Kot je izjavil: »Dokler nisem ugotovil, da je rockovska glasba moja vez s človeško raso, sem imel občutek, da umiram, a nisem vedel, zakaj.«

Fotogalerija vsebine

V Patti Scialfa, svojo spremljevalno pevko, se je zaljubil sredi osemdesetih.

»Hvala, ker ste me povabili na svojo zabavo,« je rekel, ko je dobil oskarja za skladbo Streets of Philadelphia.

Bruce na vrhuncu slave, ki jo je doživel leta 1984 z albumom Born in the USA.