»Ljudje so vedno presenečeni nad mojim dobrim videzom. Ne vem, zakaj. Morda zato, ker sem videti bolje kot pred letom dni ali ker sem preprosto videti bolje, kot so pričakovali,« pravi 54-letna Ma

Legenda tenisa Martina Navratilova

V Aspnu, sredi prelepe narave, ki jo ima tako rada, ima legendarna teniška igralka Martina Navratilova hišo. Bila je sama v njej, ko ji je dobra prijateljica in ginekologinja Mindy Nagle sporočila, da ima raka dojke. »Bila sem šokirana, da se je to zgodilo meni, saj sem zares v sijajni formi. Ampak to samo dokazuje, da rak ne prizanaša nikomur,« pravi Martina.

Samo pet minut pomilovanja
Ko je šla po štirih letih januarja na rutinski pregled, se ji ni niti sanjalo, da je kaj narobe. Toda ugotovili so, da ima najpogostejšo obliko raka dojke. Spodbudno je bilo, da se ni razširil. Po odstranitvi izrastkov je sledilo šesttedensko obsevanje na Inštitutu Marie Curie v Parizu. Tega si ni izbrala le zavoljo dobrega slovesa, ampak predvsem zato, ker je lahko zaradi bližine izpolnila obveznosti do Odprtega teniškega prvenstva Francije. Ker je po naravi borka, se je po diagnozi hitro zbrala. »Kakšne pet minut sem se smilila sama sebi, potem pa sem šla v trgovino in pokupila vso organsko pridelano zelenjavo in sadje.« Kot dobitnica številnih turnirjev grand slam se je od nekdaj gnala. Rodila se je na Češkoslovaškem, kjer je po lastnih besedah preživela idilično otroštvo. Pri 18 letih je prebegnila v ZDA in tri leta pozneje osvojila prvi turnir. Na igrišču in zunaj njega ni poznala ovir. Leta 1981, ko je dobila ameriško državljanstvo, je javno priznala, da je lezbijka. »Ona je ženska akcije. Tako kot igra tenis, tako tudi živi,« je o njej povedala teniška legenda Billie Jean King. In ima nadvse prav. Tri dni pred operacijo se je Martina udeležila turnirja, na katerem so v Palm Springsu zbirali denar za popotresni Haiti, manj kot dva tedna po operaciji se je udeležila triatlona na Havajih in potem nastopila na ekshibicijskem dvoboju v Minnesoti. Med obsevanjem je nastopila na odprtem prvenstvu Francije v tekmovanju legendarnih dvojic in – zmagala.

Zlom, zob, rak
Sprva o bolezni ni spregovorila, ker ni hotela, da bi jo ljudje pomilovali, a se je nazadnje za to vendarle odločila, ker želi pomagati drugim. »Če bi ga odkrili čez leto dni, bi bila v hudih težavah, zato so redni pregledi res nujni,« opozarja.
V zadnjih letih se ji je zgodilo marsikaj. Pred dvema letoma ji je umrla ljubljena mama Jana, nedavno se je z zunajsodno poravnavo končalo njeno sedemletno razmerje s Toni Layton. Popolno partnerico tako za zdaj še išče in uživa v samoti gora, rezbari (konjiček, ki se ga je lotila po koncu profesionalne kariere), kolesari, hodi na sprehode in se pripravlja na naslednji izziv – decembra namerava osvojiti Kilimandžaro. »Aspen je najboljši kraj za slabo novico o bolezni in najboljši kraj za okrevanje. V gorah se počutim najbolj doma.«
Letošnje leto je bilo zanjo polno dogodkov: »Januarja sem si med igranjem hokeja zlomila roko. Sploh prvič sem si kar koli zlomila. Potem se mi je na letalu na poti proti Evropi – imela sem še mavec – odkrušil zob. Nato sem dobila raka in bil je šele februar! Rekla sem si, moj bog, najboljše, da ostanem v hiši in ne grem nikamor. Tole ne kaže prav dobro. Ampak roka se je zacelila, z zobom je vse v redu in nimam več raka. Vseeno je bilo to leto preizkušenj!« Med zdravljenjem se ni počutila dobro: »Bila sem utrujena in malce depresivna. Nisem vedela, da so to neželeni stranski učinki. Igrala sem tenis in delala, vendar to nisem bila jaz. Bilo mi je vseeno za vse in to je bil nenavaden občutek.« Po koncu obsevanja 18. junija je šla v Wimbledon in vsi so jo hoteli intervjuvati. Zatem je promovirala dobrodelni vzpon na Kilimandžaro, sodelovala pri snemanju dokumentarca o Chris Evert, delala za Teniški kanal in igrala. »Vsega je bilo preveč, zato sem si poletje vzela prosto.«

Skoraj preveč naivna
Kljub bolezni je torej izpolnila vse obveznosti, vendar ne zato, ker si ne bi hotela priznati, da je bolna: »Če ne poskrbiš najprej zase, ne moreš storiti nič drugega. A ker se je zdravljenje izteklo, kot se je, sem lahko postorila vse.« Veliko ljudi bi se utapljalo v žalosti, toda »jaz nisem taka. To ne bi imelo nobenega smisla! Od nekdaj sem zelo pozitivna oseba, včasih celo preveč naivna, a to mi je pomagalo. Mislim si, da se nikoli ne zgodi nič hudega, če pa se že, se s tem spopadem. V kriznih razmerah se dobro znajdem.« V boju z rakom si z duhovnostjo ni dosti pomagala: »Sem poduhovljena, ne pa religiozna. Bolezen me ni ne zbližala z Bogom ne oddaljila od njega. Vsekakor moliš, ker si želiš verjeti, da ti bo nekdo pomagal. A moj pozitivni odnos je prihajal od znotraj in nisem imela potrebe, da bi ga iskala drugje. Duhovnost prejemam z bližino ljudi, ki jih imam rada. Poleg tega sem v naravi, kolikor je le mogoče.« Med boleznijo so ji stale ob strani prijateljice – njena nekdanja tekmica na igrišču Chris Evert se je takoj ponudila, da z njo odpotuje na zdravljenje v Pariz –, zato Martina v šali priznava: »Svoje prijatelje izbiram precej bolje kot svoja dekleta. Pred prijateljicami mi ni bilo težko priznati ranljivosti.«

Morda posvojitev

Zaradi te izkušnje življenje ceni še bolj, »čeprav nikoli nisem ničesar jemala za samoumevno. Še zdaj, ko lahko dvignem 500 dolarjev z bankomata, sem hvaležna, da to lahko storim. Kot športnica sem se še veliko prej kot drugi ljudje spoprijela z lastno minljivostjo, saj kariero pogosto končaš v letih, ko jo drugi šele dobro začenjajo. Predvsem se hitreje začneš zavedati, da se telo stara. A bolezen te opomni, da je še veliko lepih stvari, ki te čakajo. Pred menoj je še vsaj 30 let življenja in veselim se vsega, kar me čaka.«
So ena od stvari tudi otroci? »Posvojitve ne izključujem, a ker imam dve nečakinji, imam občutek, da otroke že imam. Če se moji sestri kaj zgodi, bom jaz skrbela zanje. Ne čutim, da bi v mojem življenju kaj manjkalo, če pa bi se pred mojimi vrati prikazal kakšen otrok, bi ga vzela k sebi. Odločitev, da svojih otrok ne bom imela, ni bila zavestna. Profesionalno sem igrala tenis do 38. leta, torej sem imela za zanositev bolj malo časa. Ker sem hotela, da bi se to zgodilo v dobrem razmerju, tega pa ni bilo, pač nisem zanosila. Vendar si nisem goreče želela postati mati, kajti prepričana sem, da bi sicer imela bodisi svojega bodisi posvojenega otroka.«