Eunice Kennedy Shriver je spremenila svet, da je postal varen zanje, in omogočila, da ima v svetu človeško dostojanstvo še vedno svoje mesto.

Eunice Kennedy Shriver

»Večina ljudi meni, da sem vse življenje počela le eno: se trudila izboljšati svet za ljudi z motnjami v duševnem razvoju. Vendar ni tako. Imela sem srečno otroštvo, starša, ki sta me imela rada in mi vcepila prepričanje, da je mogoče doseči vse. Srečna sem, da imam izjemne otroke, ki so moji prijatelji v življenju in pri delu. Srečna sem, da imam krasnega moža in tudi on je lahko srečen, da me ima za ženo. Srečna sem, da imam 19 vnukov, s katerimi se igram, in srečna sem, da sem morala v življenju preskočiti veliko ovir.« Tako je opisala svoje življenje pred kratkim umrla Eunice Kennedy Shriver.

»Izkusila sem želo zavrnitve: dopovedovali so mi, da prava moč ni zame, ker sem ženska. Enako sta izkusili tudi moja mama in sestra Rosemary. Ta je od vseh ljudi najbolj vplivala na moje življenje. Prav zato, ker je imela motnje v duševnem razvoju, sem se spopadla s političnimi in družbenimi krivicami, ki so se godile ljudem s podobnimi težavami. Marsikdo me vpraša: 'Kako si lahko srečna, ker si imela toliko težkih izkušenj?' Odgovorim jih: 'Kombinacija žela in ljubezni mi je dala samozavest, da sem začela verjeti, da lahko svet spremenim na bolje. In verjemite, da je Rosemary odločilno vplivala tudi na mojega brata, predsednika Kennedyja, ki je vpeljal toliko inovacij na številnih področjih za ljudi z mentalno retardacijo. Če si brat nekoga z omenjeno težavo, postaneš drugačen človek.«

Družinska tekmovalnost
Ko se je leta 1921 rodila v družino Kennedy, eno najuglednejši ameriških političnih družin, je bilo jasno, da ji ne bo ničesar manjkalo in da bi ji lahko uspelo le zaradi svojega priimka. Vendar se s tem ni hotela zadovoljiti, zato si je utrla svojo pot v svetu. Njen oče John Kennedy starejši je bil znan po svoji filozofiji zmagovalcev in Eunice je imela s kom tekmovati – imela je osem bratov in sester. Izjema je bila Rosemary, ki jo je imela zelo rada in se ji je smilila, ker so se drugi grdo vedli do nje. Kmalu je ugotovila, da jih Rosemary komaj dohaja. Zato je hotela pomagati njej in drugim s podobnimi težavami: pokazala je, kako čudovito darilo so vsi, ki imajo motnje v duševnem razvoju. Spremenila je način, na katerega ljudje gledajo na tovrstne posameznike, zadnjim pomagala, da so začeli verjeti vase, in jih navdihovala, da postanejo vse, kar lahko, in sicer tako, da jim je predstavila nove aktivnosti.

Študijo je pripravila sama
Eunice je diplomirala iz sociologije in najprej delala na vladnem oddelku za vojne težave. Za tem je bila v službi na pravosodnem ministrstvu, na oddelku za mladoletne prestopnike, bila je socialna delavka v ženskem zaporu v Chicagu. Tam je delala tudi v zavetišču za ženske in na sodišču za mladoletne prestopnike.
Dne 23. maja 1953 se je poročila z Robertom Sargentom Shriverjem. Med letoma 1954 in 1965 se jima je rodilo pet otrok: Robert, Maria, Timothy, Mark in Anthony. Mož je bil leta 1972 demokratski kandidat za ameriškega predsednika. Med letoma 1968 in 1970 je bil ameriški ambasador v Franciji.
Eunice je aktivno sodelovala pri predsedniški kampanji brata Johna leta 1960 in po njegovi izvolitvi končno dobila prižnico, s katere je začela javnost ozaveščati o ljudeh z motnjami v duševnem razvoju. Kennedy je leta 1961 Eunice prosil, naj razišče, kakšne so telesne sposobnosti mentalno zaostalih. O tem podatkov sploh ni bilo. Ugotovila je le, da so jih zapirali pred svetom v ustanove obupa. Veljalo je prepričanje, da ljudje z motnjami v duševnem razvoju niso sposobni ničesar drugega kot le ves dan poležavati v postelji. Strokovnjaki so se preveč bali raziskovati kar koli drugega. Eunice je vedela, da tisto »drugo« obstaja, saj je videla, česa vsega se je med odraščanjem naučila Rosemary. Ugotovila je, da lahko podatke za svojo nalogo zbere le, če organizira svoj raziskovalni projekt. Sargent jo je pri tem podpiral in ji pomagal zbrati sto prostovoljcev za dnevni tabor v Timberlaku v zvezni državi Maryland. Udeležence je poučevala atletiko, hokej in plavanje. Sargent ni bil vedno prepričan, ali je njena zamisel pravilna. »Na začetku sem bil skeptičen. Nisem hodil naokrog in govoril: 'Izvoli vročo hrenovko.' To je po žarnici najboljša iznajdba! Eunice je tabor prvič organizirala kar na našem dvorišču. Videl sem, kako je udeležence naučila stvari, za katere so nam rekli, da jih ne bodo znali nikoli. Recimo jezditi konja, plavati, plezati po drevesih. Ko ste v petdesetih letih obiskovali ustanove za ljudje z motnjami v duševnem razvoju, se ti sploh niso telesno razgibavali, ker naj bi bili preslabotni. Ponekod jim niso dovolili niti v bazen, saj so se bali, da se bodo utopil.«

Posebne olimpijske igre
Eunice ni spremenila le moževega mnenja. Sheila Dinn je v knjigi Zlata srca zapisala: »Poleti leta 1962 je v kamp gospe Shriver prišlo 100 ljudi. Uživali so in se radi učili športnih veščin. Ob koncu poletja so bili hitrejši in močnejši kot prej. Ena sama ženska železne volje je zdravnikom in strokovnjakom dokazala, da so se motili!«
Predsednik Kennedy je sestrino poročilo komaj čakal in je prekinil nujni sestanek o kubanski krizi, ko so mu oktobra 1962 povedali, da je prispelo. Eunice je vedela, da bo poročilo spremenilo mnenje politikov, zato se je odločila, da mora spremeniti še mnenje javnosti. Z bratom sta menila, da se bo to zgodilo, ko bo Eunice o Rosemary napisala članek. Izšel je v časopisu Saturday Evening Post. Odziv javnosti in znanstvenikov je bil izjemen.
Ljudje z motnjami v duševnem razvoju so z njeno pomočjo končno dobili svoj glas. Zanje se je zavzemala za vsako ceno. Vsako poletje je pomagala pri organizaciji kampov zanje po vseh ZDA in Kanadi. Leta 1967 so se ljudje, ki so vodili chicaški program, odločili, da se bodo atleti iz vsega mesta pomerili med seboj. Ko so Kennedyjevo fundacijo prosili za denarno pomoč pri organizaciji dogodka, je šla Eunice korak naprej – organizirala je mednarodno tekmovanje. Leta 1968 je bilo v Soldier Fieldu v Chicagu. Sodelovalo je več kot tisoč atletov iz ZDA in Kanade. Dogodek je bil tako uspešen, da so na njeno pobudo ustanovili Posebne olimpijske igre, ki vedno potekajo v istem letu kot siceršnje igre.

Družina je najpomembnejša
Predsednik Ronald Reagan ji je v osemdesetih letih podelil medaljo časti z besedami: »Z izjemnim prepričanjem in neutrudnostjo je delala za najbolj nemočne Američane. Njeno dostojanstvo in dobrota sta se dotaknili veliko življenj.« Eunice je dobila veliko priznanj, a se z njimi ni nikoli hvalila. Dejstvo ostaja, da je odprla številna vrata ljudem z motnjami v duševnem razvoju, da so ti postali normalen, delovni del družbe, ker se z omejitvami, ki jih je svet postavil tem ljudem, ni hotela sprijazniti. Čeprav navadno ni kazala čustev, so ji na večini športnih dogodkov, ki so se jih udeležili njeni varovanci, tekle solze.
»Ima skrbno izoblikovan niz vrednost, ki se jim nikoli ne izneveri. Je zelo načelen človek. Je bolj prefinjena kot preostala družina. Večina mojih bratov in sester bi rekla, da ji želijo biti podobni,« je nekoč dejal Bobby Kennedy.
O družini je povedala: »Najpomembnejša na svetu je ljubezen družine ali ljubezen ljudi, ki se do vas vedejo kot do družinskega člana.« V šali je dodala: »Če nimate družine, si jo poiščite! Za ljubezen ni nadomestka. In če le morete, se seznanite in se pojdite igrat s katerim od 200 milijonov ljudi z motnjami v duševnem razvoju. Spoprijateljite se z njimi, in to vam bo za vedno spremenilo življenje.«
Eunice Kennedy Shriver je spremenila svet, da je postal varen zanje, in omogočila, da ima v svetu človeško dostojanstvo še vedno svoje mesto.

Fotogalerija vsebine

Fotografija iz leta 1960: John F. Kennedy (na sredini) in sorodniki (sedijo z leve): njegova sestra Eunice Shriver, mati Rose, oče Joseph (z očali), žena Jacqueline Bouvier Kennedy, brat Edward. (stojijo z leve) Svakinja Ethel (Robertova žena), svak Steve Smith (Jeanini moža), sestra Jean Smith

Sestri Eunice in Jean ter ameriški senator Edward Kennedy.

Na Eunicinem pogrebu je bil ob njenem možu Arnold Schwarzenegger.

Z Mario se nista vedno najbolje razumeli, saj je Eunice od svojih otrok vedno zahtevala le najboljše. To je bilo včasih, je priznala Maria, zelo težko.

»Vaša hči ima krasno zadnjico,« je Arnold Schwarzenegger dejal Eunice, ko sta se prvič srečala. Nad zetom ni bila nikoli posebno navdušena.