Še vedno čedna in še bolj energična kot včasih - Twiggy se izjemno dobro drži.

Twiggy pri 60 letih

»Če spite z režiserjem, potem seveda igrate glavno vlogo,« se je pred časom pošalila Twiggy in še bolj na široko odprla svoje že tako velike oči. Njen glas je globok, raskavi smeh nalezljiv. Režiser je seveda njen mož Leigh Lawson, s katerim je poročena 22 let, skupaj pa sta pripravila več projektov. Čeprav bo 19. septembra stara 60 let, ena najslavnejših manekenk niti naključno ne misli izpreči. In tudi okrogle obletnice si ne žene posebno k srcu: »Tega ne morem spremeniti, zakaj ne bi torej vsaj uživala!«
Twiggy Lawson pri nas gledamo v oddaji Ameriški top model. Zaslovela je v šestdesetih letih, ko je postala modna ikona brez primere. Njena zgodba se začenja v Neasdenu, v predmestju na severu Londona, v katerem se je rodila kot Lesley Hornby. »Imela sem srečno otroštvo. Nismo bili noro bogati, a vedno sem imela vse, kar sem si želela. Bila sem najmlajša med tremi hčerami, zato so me na smrt razvajali, kar je bilo čudovito.« Tudi zdaj živi v zahodnem Londonu. Njeno prostorno stanovanje je opremljeno v njenem prepoznavnem slogu: ekscentrično pohištvo, udobne zofe, v katere se človek kar ugrezne, nad kaminom je kip Bude, na klavirju na ducate fotografij, na katerih je z zvezdami odra in velikega platna: »Zvezdniki me očarajo kot vse druge,« se zasmeje.
Vse se je začelo, ko je bila stara 16 let. Ob sobotah je delala v frizerskem salonu, in tam so jo odkrili. Njena deška pričeska, široko razprte oči, androgena postava – zaradi vsega tega je postala prva zares znana manekenka, in to tako rekoč čez noč obraz šestdesetih let na obeh straneh Atlantika.
Po le štirih letih je hotela več, zato je začela igrati in dobila glavno vlogo v filmu v The boy friend. Na vrsti sta bila gledališče in poroka z ameriškim igralcem Michaelom Whitneyjem, s katerim imata 30-letno hčer Carly. Po porodu je na videz krhko angleško igralko pod svoje okrilje vzel Broadway. Bila je izvrstna v muzikalu My one and only. Od takrat dela pri filmu, v gledališču, glasbi in občasno še vedno v modnem svetu. Ta ostaja njena prva ljubezen. Med drugim ima linijo oblačil in posteljnine. Posnela je veliko glasbenih albumov, ki so slogovno mešanica popa, rocka, diska, countryja in muzikalov. V devetdesetih letih se je začela ukvarjati še z vodenjem pogovornih oddaj in napisala avtobiografijo Twiggyi in black and white (Twiggy v črno-belem).

Kot ena od sodnic v oddaji Ameriški top model lahko primerjate svoje začetke s tem, kako se pot odpira zmagovalki te oddaje.
To, kar se je zgodilo meni, ni bilo načrtovano. Imela sem srečo, da so me fotografirali pravi ljudje, ko sem bila še šolarka. Čez pol leta sem bila že v Parizu in čez dobro leto dni v New Yorku. V moji starostni skupini nisem imela tekmice, saj se je kar nenadoma nekdo spomnil, da potrebujejo mlade manekenke. Bila sem na natanko pravem kraju ob natanko pravem času.

Je zdaj pritisk večji? In nagrade?
»Zdaj je to velikanska, večmilijonska industrija. Dekleta lahko izkoriščajo. Najbolj skrb vzbujajoča je njihova mladost. Čeprav veljajo šestdeseta leta za divja, je bilo vse skupaj precej prijaznejše kot zdaj. Bodočim manekenkam svetujem le, naj gredo k ugledni modni agenciji. To je krasna kariera in dekle lahko zasluži ogromno denarja, kljub tekmicam.
 
Ste manekenka, pevka, igralka, modna oblikovalka. Ste vse to načrtovali? Pri 16 letih je bil moj edini načrt, če bi temu sploh lahko tako rekla, postati modna oblikovalka. Obsedena sem bila z oblekami. Sploh si nisem želela postati manekenka, saj sem bila plašna in mi moj zunanji videz ni bil všeč. Hotela sem iti na umetnostno akademijo.

Vam je to, da ste bili slavna manekenka, odprlo vrata v igralstvo?
Da in ne. Zaradi manekenstva sem bila prepoznavno ime, posebno v Ameriki, kjer ljubijo uspeh. Če ne bi bila manekenka, ne bi spoznala režiserja Kena Russella in ne bi dobila vloge v The boy friend, kar mi je spremenilo življenje.

Kako ste se spopadli z uspehom, posebno v ZDA, kjer so vas sprejeli s histerijo, kot skupini The Beatles and The Rolling Stones?
Imela sem glavo na pravem mestu, čeprav si zdaj, ko gledam stare posnetke, mislim, da bi se mi zlahka utrgalo. Ni se mi, zahvaljujoč mami in očetu.

Za igralske dosežke ste bili dvakrat nominirani za zlati globus in enkrat za gledališko nagrado tony? Katera točka je bila najnižja v vaši karieri?
Imela sem srečo in bila pri delu precej izbirčna. Vse, česar sem se lotila, ni bilo uspešno, vendar neuspeh ni nekaj slabega, saj se iz njega marsičesa naučiš.

Vaš prvi mož Michael Whitney je bil alkoholik, in to so bili za vas težki časi. Ločila sta se, ko je bila hči stara štiri leta. Kako ste se spopadli s tem?
Bilo je hudo, a sem prav zato dozorela. Nekaj časa sva bila srečna. Če se ne bi poročila, ne bi imela svoje prekrasne hčere. Zame je bila od nekdaj na prvem mestu. Na srečo sem prav med ločitvijo nehala nastopati na Broadwayu, se vrnila v London in kmalu spoznala Leigha. Carly je moj najboljši izdelek!

Ste tesno povezana družina?
Seveda. Vsaj enkrat na teden se skupaj usedemo k večerji. Zelo sem žalostna, ko slišim, da nekatere družine tega sploh ne počnejo več. Pogovori med družinskimi člani so zelo pomembni. Carly ima polbrata Jasona, ki je gledališki režiser, in zelo sem srečna, da sem s poroko dobila sina. Carly je čudovita animatorka in je sploh ne moti, da o njej ves čas govorijo kot o moji hčeri.

Pri 16 letih ste postali obraz svoje generacije. Mislite, da bi zdaj spet lahko postali obraz svoje starostne skupine?
Z veseljem sem sprejela ponudbo za sodelovanje pri akciji dobrodelne ustanove Age Concern. Z njo želijo pokazati, da niste siva, izmozgana miš, če ste stari več kot 50 let. V nas je še veliko življenja! Je pa res, da je na delovnih mestih veliko diskriminacije, saj starejših ne najemajo radi. To je res trapasto, saj imamo vendar toliko izkušenj!

Pred kratkim so vas fotografirali z dvema hrtoma. Kdo sta?
Zelo rada imam živali, kot večina Britancev, in sodelujem z različnimi organizacijami, ki se bojujejo za njihove pravice. Našo mucko sem pred dobrim letom dni peljala k veterinarju in tam pobrala letak o dveh hrtih, ki potrebujeta dom. Na letaku je pisalo: »Gracie in Joe si ne moreta predstavljati, kaj sta storila narobe.« Zlomilo mi je srce. Po tem, ko hrti končajo svojo tekmovalno kariero v pasjih dirkah, jih preprosto odvržejo. A, hvala Bogu, obstaja Fundacija upokojenih hrtov, ki vsako leto najde dom za približno 3000 psov. Gracie in Joe sta rešena in zdaj živita v ljubkem kraju v Suffolku. Sama sem pokroviteljica veje te fundacije, ki deluje v Kentu.

Fotogalerija vsebine

Ken Russell ji je leta 1971 zaupal glavno vlogo v filmu The boy friend, za katerega pravi, da ji je za vedno spremenil življenje.

Z britanskim režiserjem in igralcem Leighem Lawsonom se je poročila leta 1988. Med drugim sta s Shirley MacLaine nastopila v filmu Madame Sousatzka. Leigh je tudi uradno posvojil njeno hčer Carly.

V Londonu leta 1969.