| Lady, prvi začetki |
|
|
|
| sreda, 20. oktober 2010 | ||
| Tekst: Bernarda Jeklin | ||
Spominja se Bernarda JeklinDa bo rumena, že dolgo ni bilo nobenega dvoma. Tisti velikanski kupi trač časopisov po belem svetu okoli nas so bili preveč rajcig. Iz njih smo po malem jemali ideje in jih že dolgo seveda primerno preoblikovali tudi za »resne« časopise. Vedela sem sicer, da je zamisel majčkeno bogokletna in precej nevarna. »Ubili me bodo,« sem si zašepetala včasih, ko sem se ponoči prebujala iz nočnih mor. »Nataknili me bodo na kol ali na natezalnico in čisto počasi privijali.« Časi so bili pač še hudo moralistični, a v tem pogledu tudi dandanašnji niso dosti boljši. Za to, da si zamisliš, narediš in izdaš prvo pravo in polnokrvno trač revijo na Slovenskem, je bilo v resnici treba kar precej poguma. A dobro sem vedela, da je vse samo stvar časa. Trač se je slovenskim kioskom iz tujine dobesedno ponujal že dolgo: če tega ne bomo storili pri nas, nas bo prehitel kdo iz konkurence.Bilo je torej neizbežno in nujno potrebno. In mudilo se je že. Koncept sem že dolgo nosila v glavi in bil je izdelan tako rekoč od prve do zadnje strani. Domače scene skoraj še nismo imeli in bilo je jasno, da bomo »operirali« predvsem po razviti tujini. Tudi v resnejših revijah so se izvrstno prodajale štorije iz vsakovrstnih evropskih, pa tudi tujih dvorov. Kraljice trač revij so bile nedvomno čedne mlade princeske, še posebno tiste z bolj razvratno krvjo, ki so rade menjale fante. Pa seveda tudi starejši in stari s kronami in tiarami in z drugo kraljevsko šaro; absolutni »must« je bil angleški dvor, tedaj še brez ekscesne Diane, za petami pa mu je stopicljal monaški dvor, kjer sta obe mladi princeski, Štefka in Karolinca, že obetali stalen, fin material za opravljanje. Na drugem mestu so bili seveda filmski zvezdniki, poleg Hollywooda je veliko ponucnega materiala ponujala predvsem rimska Cinecitta. Saj se spomnite: Zofka, Gina in preostale. Pa mračne skrivnosti, zločinske ulice, sijajni športni triumfi, geniji vseh sort in barv. Redakcija, pisci, ni bil noben problem. Lady se je začela kot popoldanski fuš punc iz revije Jana. In ker so punce iz Jane pisale izvrstno, je bila presunljivo dobro napisala tudi takšna trač revija. To jo je zelo razvidno razlikovalo od poznejše obilne konkurence. Ko smo punce iz Jane vsak teden sedle vkup na redakcijsko sejo za novo številko Lady, stvari seveda nismo jemale prav smrtno resno. Toliko gromkega smeha kot na sejah za novo številko Lady ni bilo v Črni vdovi, kot pravijo naši bajti za Bežigradom, še nikdar in nikoli več. Bilo je enostavno za počit smešno. Precej dolgo sem se ubadala z naslovom, se pravi z imenom revije. Zveneti je moralo dovolj povedno in seveda rajcig. Lady se mi je, že odkar sem prvič pomislila nanjo, bliskovito usedla v srce. A so bile z njo sprva skoraj nepremostljive težave. Ni bila slovenska beseda in vsi so zahtevali »nekaj slovenskega«. Ampak »Grešna soseda« ali »Najlepša Micka« bi šla na naslovnico samo prek mojega trupla. In sem končno s hudimi težavami le zmagala, po točkah; o knockoutu, o katerem sem bila prepričana, sem v tem pogledu lahko samo sanjala. Tudi podnaslov me je nekaj časa skrbel: »Prvi slovenski ženski tabloid« je bil pravzaprav huda provokacija. A je bil hkrati tudi obetaven in izzivalen in Lady smo naredili zato, da bo nosila denar. Kot to počno po svetu in doma. Toda denar nosijo seveda samo izvrstne trač revije; opravljivi šoder navadno naglo propade. Imela sem tudi svojo maksimo, nekakšen vsebinski evangelij v enem stavku in z nekaj podpičji: Prijazno, zvedavo, naklonjeno, preverjeno, nobenih laži in hudobij: ženske in moški, ki so v Lady, so kvečjemu ponosni in dobre volje, in zato, ker so kaj prebrali o sebi, v postelji NIKOLI ne jočejo. In smo s precej pompa nekega jesenskega dne pred dvajsetimi leti končno le prvič izšli. Ne spomnim se več, ali je sijalo sonce ali je morda deževalo. Prva številka je bila razgrabljena in z naslednjimi ni bilo dosti drugače. In smo še danes daleč na vrhu. Če jo takole listam, zdaj, po tolikšnem času, se mi zdi, da je leta niso prav nič postarala ali pogršala. Razvila se je le mogočna domača družabna scena, ki zdajšnje bralce zanima bolj kot hollywoodarji, kralji in cesarji. Eh, ta naša Lady. Potihoma si kdaj seveda zašepetam, kajti z mislimi sem še pogosto tu: Madonca, bi bilo fino, če bi kdaj imeli tudi slovenskega cesarja in njegov, slovenski dvor! Hjuh, to bi bilo šele opravljanje! Ampak zarečenega kruha se veliko poje. Da me ne boste čez deset let vlekli za besedo! |
||