Od Kitajske,Irana, do Rusije in Argentine.

Kitajska

Yanmei Wang, žena kitajskega ambasadorja v Sloveniji Zhija Zhaolina, je bila zelo vesela priložnosti, da bo lahko bralkam Lady predstavila običaje svoje domovine. Povedala je: »Kitajsko novo leto ima dva naziva, chun jie in nian. Chun jie ali pomladni festival je najpomembnejši tradicionalni kitajski praznik. Chun jie dobesedno pomeni večer, ko mineva leto. Novo leto se praznuje 22. dne festivala. Leto 2010 se bo na primer začelo 14. februarja in bo leto tigra. Tradicija narekuje, da se takrat hiša, njena okolica in poti okrasijo z rdečo barvo. Vse to je povezano z legendo o nianu, nekakšnem hudiču. V kitajščini pomeni nian tudi leto. Nian je večkrat na leto (navadno je bilo to okrog pomladnega praznika) prišel z gora ali iz morja, kjer naj bi živel, ter iskal žrtve in uničeval vse pred sabo. Ker se je bal rdeče barve in glasnih pokov, so ljudje začeli tradicijo okraševanja z rdečo barvo in pokanje petard. Vse to naj bi odgnalo niana in od takrat Kitajci praznujejo svoje novo leto. Yanmei Wang dodaja, da se Chun jie uradno praznuje pet dni, v tem času navadno zelo dobro jedo. Včasih so se gostije za ta praznik pripravljale kar mesec dni. »Na severu in na jugu mora biti na mizi obvezno riba, ki simbolizirala obilje v prihajajočem letu. Na severu je poleg tega tradicionalna jed jiaozi (iz testa, mesa in zelenjave – lahko tudi brez mesa), na jugu pa yuan-zi (iz lepljivega riža, rdeče soje ali sezama). Obe jedi simbolizirata snidenje družine. V tem času se očistita hiša in dvorišče in kupujejo se nove stvari, ker prihaja nova stvar. Stari in mladi si ob novem letu oblečejo popolnoma nova oblačila, tudi spodnje perilo. Na vrata hiše obesijo rdeče papirnate trakove z napisi, in sicer na desno in levo stran vrat vertikalno, en trak z napisom pa se obesi horizontalno. Na vrata se obrnjena na glavo obesi še kitajska pismenka za besedo sreča, saj pomeni, če jo preberemo obrnjeno na glavo, sreča je prišla. Omeniti velja še slike, ki jih Kitajci kupujejo za novo leto in obešajo: pogosto z motivi otrok, ki sedijo na ribi (simbolu obilja), ali otrok, ki objemajo goloba (simbol miru). Ob novoletnih praznikih imajo na Kitajskem velike težave s prevozom, saj se ljudje vračajo domov z vseh koncev sveta. Vsekakor morajo priti na zadnjo uradno večerjo. Pet minut pred polnočjo gredo nato vsi družinski člani ven in tam mečejo petarde, potem pa se vrnejo v dom in pojedo še malce manj obilnejši obrok. V tistih družinah, v katerih upoštevajo tradicijo, stari ljudje otrokom v rdečem mošnjičku podarijo kovance, le otroci morajo prej na kolena in trikrat z glavo udariti ob tla. Mošnjička ne smejo odpreti takoj, saj bi s tem užalili starejše.
Yanmei Wang, žena kitajskega ambasadorja v Sloveniji Zhija Zhaolina, nam je predstavila tradicionalno proslavljanje novega leta na Kitajskem.
Na vrata se obrnjena na glavo obesi še kitajska pismenka za besedo sreča, saj pomeni, če jo preberemo obrnjeno na glavo, sreča je prišla.

Rusija

Natalija Klišenkova, atašejka veleposlaništva Ruske federacije: »V Rusiji je novo leto večji praznik kot božič, ki se praznuje po novem letu, 7. januarja. To je povezano s tem, da je bila v nekdanji državi religija skoraj prepovedana. Božič je bolj intimen, družinski praznik, je pa dela prost dan. Novoletno slavje traja deset dni, z začetkom 30. decembra. Kot v Sloveniji tudi v Rusiji okrašujejo jelko in kupujejo darila. Otroke v vrtcih in šolah obišče Dedek Mraz in jim prinese vreče bombonov,« pravi Natalija. »Na televiziji se na zadnji dan starega leta prikazujejo enaki filmi (o novem letu z lahkotnejšo vsebino), pravljice za otroke in koncerti. Ko se začne odštevanje, se na zaslonu pojavi velika ura na Kremlju. Ko odbije polnoč, predsednik nagovori državljane, ki potem v mestih pogosto nadaljujejo rajanje zunaj ob veliki jelki, ki stoji v središču skoraj vsakega večjega mesta.« Pri hrani in jedači Rusi nimajo posebnosti: »Od starega leta se poslavljamo z vinom in vodko, novemu pa nazdravimo s penino. Mize se šibijo od jedi (od ruske solate do različnih mesnih specialitet), ki jih mora biti res veliko, da ni med desetdnevnim rajanjem res nikoli nihče lačen, še posebno če gostimo prijatelje, sorodnike in sosede, čeprav je novo leto predvsem družinski praznik.« Ena ruskih značilnosti je prav gotovo ta, da je država razdeljena na 12 časovnih pasov, kar pomeni, »da je na vzhodu slavje že v polnem teku, ko se nekje šele dobro začenja, na televiziji pa vsako uro prikazujejo tiste dele države, v katerih je že odbila polnoč«, je za konec povedala Natalija. Drugače rada igra tenis, kolesari in hodi v hribe: »Kot prava Slovenka, mar ne? Zame je Slovenija dom, v Rusijo grem le na obisk!«
Natalija je nad Slovenijo navdušena. »Tukaj sem doma!« pravi.

Iran

Franc Lehnart je v Iranu poslovno že 25 let. Petnajst let je živel v Teheranu, zadnjih deset let pa je z družino v Sloveniji, kjer pomagam našim podjetjem pri nastopu na iranskem trgu. O Iranu je napisal tudi sedem knjig, torej ve o tej državi (in različnih praznovanjih) zares veliko: »V Iranu se piše leto 1388. Novo leto ali nourooz, kot se imenuje, je tradicionalni iranski praznik v perzijskem koledarju in se začne na pomladno enakonočje, hkrati z naznanilom prihoda pomladi. Ime izhaja iz perzijščine nau (no) - nov + ruz (rooz) - dan. Nourooz praznujejo že več kot 3000 let in je globoko zakoreninjen v tradiciji zoroastrskega verstva. Ta praznik praznujejo v Iranu, Turčiji, Iraku, Afganistanu, Indiji, Pakistanu, Turkmeniji, Tadžikistanu, Uzbekistanu, Azerbajdžanu in drugih predelih Srednje Azije. Čeprav je perzijski koledar zelo natančen glede trenutka nastopa novega leta, nourooz po opredelitvi nastopi prvi koledarski dan leta ne glede na to, kdaj se zares začne novo leto. V nekaterih letih lahko novo leto nastopi pred polnočjo prvega koledarskega dneva, vendar se koledar začne šteti ob 00:00 in tistih 24 ur predstavlja nauruz. Iranci, ki praznujejo nourooz, ponavadi spremljajo natančni trenutek nastopa novega leta.
Pri perzijskih astronomih je nourooz predstavljal tudi pomladišče in so zato temu dogodku tudi posvečali veliko pozornost. Že v 11. stoletju so ugotovili, da se je zaradi precesije Zemljine vrtilne osi pomladišče premikalo po ekliptiki in je nastajala razlika v dnevih. Tako so uvideli, da je bilo treba prestaviti nourooz v zodiakalno ozvezdje Ovna. Podobno dnevno razliko je pozneje v 1582 popravil tudi gregorijanski koledar v zahodnem svetu.
Prvo naznanilo, da je novo leto blizu, je zadnja sreda v starem letu ali tako imenovana Char-Shambe-Suri. Tudi ta praznik izhaja iz časov Zoroastianstva in ga sedanja ureditev vedno znova prepoveduje, a je praznik živ. Zadnjo sredo pred iztekom starega leta se na predvečer zberejo skupine ljudi in na ulicah, dvoriščih in poljanah zakurijo ogenj, čez katerega nato skačejo. V temelju pomeni ta ritual proslavljanje zmagoslavja svetlobe (dobrega) nad temo (slabim). Gre za simboliko, v kateri naj bi ogenj vzel slabo, bolezen in bolečino, dal pa zdravje in zadovoljstvo v prihodnjem letu. Praznovanje novega leta v Iranu je velik dogodek za družino. Stanovanje ali hiša se temeljito očisti. Cvetje je povsod po stanovanja in predstavlja čudovito praznično dekoracijo. Med pomembnejšimi pripravami na prihod novega leta je vsekakor ureditev mize ali, kot to imenujejo Iranci, haft seen! Na mizi mora biti sedem elementov, ki se v Farsi začenjajo na črko S. Vsak ta element ima svoj pomen, vsi skupaj pa veliko želja, sreče in zadovoljstva. Sedem elementov, ki morajo biti gotovo na mizi, so:
sabzeh – to so različna zelišča, ki simbolizirajo ponovno rojstvo
samanu – nekakšna sladica iz kuhanih pšeničnih kalčkov in simbolizira uspešnost
senjed – posušena semena, ki simbolizirajo ljubezen
sīb – jabolko, ki simbolizira lepoto
somaq – barvilo, simbolizira barvo sončnega vzhoda
serkeh – kis, simbolizira leta in potrpežljivost
sir – česen, ki simbolizira trdno zdravje
Ob teh elementih je mogoče na mizi opaziti še:
Sonbol – roža hiacinta v različnih barvah
Sekkeh – kovanci, ki predstavljajo blaginjo v novem letu
Aajeel – posušeni oreščki in rozine
sveče – razsvetljenost in sreča (pogosto v svečnikih, porabljenih pri poroki)
ogledalo – čistost in iskrenost (pogosto enako, kot je bilo na mizi ob poročnem obredu)
barvana jajca, včasih eno jajce na enega člana družine – plodnost
posoda z zlato ribico – življenje v življenju
sveta knjiga ali knjiga poezije Hafez
Tradicija je, da se člani družine medsebojno obdarijo z oblačili, zlatom ali podobnimi darili. Nekako je že samoumevno, da naj bi na ta dan oblekli nova oblačila. Posebnost praznovanja novega leta je tudi v tem, da na predvečer izteka starega in pričakovanja novega leta večinoma praznuje družina sama v najožjem pomenu. Gosti niso najbolj zaželeni, saj, kot pravijo sami, prinašajo le nesrečo. Po televiziji in radiu predvajajo program, primeren času, veliko je tudi branja Korana, molitve in govorov raznih verskih mogotcev. Na ta dan se v veliko domovih pripravi večerja. Navada je, da vedno starši obdarijo otroke, pri bratih in sestrah pa vedno mlajši brat ali sestra obdari starejšega. Takoj po oznanilu novega leta si voščijo eidit Mobarak, nato začnejo odpirati darila, si zaželijo srečo, zdravje in zadovoljstvo v novem letu, nekako podobno kot v Sloveniji. Za tem je na vrsti obisk pri najdražjih sorodnikih, prijateljih, znancih in slavje vse do zgodnjih jutranjih ur. Skupine se že prej dogovorijo, kje se bodo dobile, in to je dan, ko pozabijo na vse težave in si ob prijetni glasbi, hrani in druženju pričarajo najboljše, kar je mogoče. Na mizah se znajde veliko tradicionalne iranske hrane, ki je na ta dan še posebno slastna in bogata. Te si brez riža skoraj ni mogoče predstavljati. Riž, ki je vrhunske kakovosti, po navadi Basmati, se kuha na poseben iranski način in je osnova jedi, kot dodatek k njemu pa se lahko postrežejo:
• Različne zelenjavne omake
(khoresht), ghormeh sabzi, sabzi polo, gheymeh, karafs.
• Meso (chelo kebab, kobideh, bargh)
• Ribe in ribji izdelki
• Na rižu ne sme manjkati žafran, ki riž lepo obarva.
• Veliko sveže zelenjave in sadja
• Seveda na ta dan ne manjka na mizi sladic in tradicionalnega iranskega čaja.

Proslavljanje novega leta bi časovno razdelil na nekaj delov, in sicer:
1. Priprava bivalnega prostora
(čiščenje, okraševanje s cvetjem, haft seen)
2. Kupovanje daril in vznemirjenje pred novim letom
3. Praznovanje Char-Shambe-Suri
4. Pričakovanje novega leta v strogo ožji družini
5. Obdaritev družinskih članov, lepe želje in večerja
6. Obisk sorodnikov, prijateljev in znancev ter obdaritev
7. Dan, dva počitka, nato izleti v naravo, ki se pravkar prebuja.
8. To so dnevi družine, druženja s prijatelji in tistimi, ki so si blizu.
9. Trinajsti dan po novem letu je dan sizde bedar, ko se družine odpravijo v naravo, dan preživijo na prostem in nekako sklenejo novoletne praznike.

Argentina

O praznovanju novega leta v Argentini nam je podrobnosti zaupal operni pevec Juan Vasle: »Prva razlika ob novem letu na južni polobli v primerjavi z Evropo je, da se onstran velike luže začenja poletje. Otroci že uživajo glavne šolske počitnice. Starejši pričakujejo dopust. Januar in februar sta enakovredna našima juliju in avgustu. Medtem ko je v Sloveniji prehod sredi sezone, je v Argentini čas, da se potegne črta pod vse, kar se je zgodilo v 365 dneh. Pod južnim križem je novo leto predvsem družinski praznik. Čeprav vse skupaj že ni več tako, kot je bilo nekoč, se sorodniki še vedno zbirajo, večerjajo na prostem in čakajo, da bo ura 24.00. Nihče se ne poda na javni prostor kot v sosednji Braziliji, kjer bo na plaži Copacabana ob koncertu Madonne leto 2010 pričakalo od milijona in pol do dveh milijonov ljudi. Zabave so bolj zaprte, kamor pa se ljudje navadno podajajo po polnoči. Tudi mladi se do tedaj zadržijo doma, potem pa odidejo na kakšno zabavo ali k prijateljem. Ob polnoči se začne intenzivno pokanje. Vse se trese, nebo razsvetljujejo ognjemeti, sosedi si zaželijo vse najboljše. Nazdravljajo s sidro, to je jabolčna penina, ki ima svoje korenine v Španiji. Iz stare celine je tudi običaj uživanja suhega sadja, in to kljub visokim temperaturam, ki lahko krepko presežejo 30 stopinj. Najljubša hrana za takšne priložnosti je asado, tradicionalno argentinsko meso na žaru, nepogrešljiv ob velikih praznovanjih. Največkrat ga spremljata krompir in solata. Doma smo v praznovanje vedno vnesli tudi nekaj slovenskega, zato je mama spekla potico.«
 

Fotogalerija vsebine

Yanmei Wang.

Natalija Klišenkova.

Franc Lehnart z ženo Mehri Hemati.

Juan Vasle.