Jure in Kan.

PONEDELJEK
Bojana ni in Barbara me pošilja v Izolo. V bistvu gre za petkov dogovor, tako da sem se dobro pripravil in organiziral. S snemalcem sem dogovorjen kar v Izoli in v nekaj urah imava že dovolj izjav in posnetkov za dva prispevka. Snemalec je še nov in precej zagret, ribiči pa zgovorni in na koncu imava kar nekaj prostega časa do pošiljanja na satelit. Na morju je lahko uživati, sonček je in ni ga lepšega kot mir pred stresom Ljubljane. Zvečer vklop in vožnja domov. Spet sem delal 11 ur. Ne vem, kateri je bolj vesel, da me vidi, Kan ali Maja.

TOREK
Jutranji sprehod pred zoro s Kanom je precej mrzla zadeva. Na mraz, pa spet v službi, potujem v Haloze. Deložacija neke družine in delam srce parajočo reportažo, zvečer pa spet vklop. Tokrat se me zgodba res dotakne, kar se res ne zgodi pogosto. Ostareli par mečejo na cesto, vse legalno, moralno pa gotovo ni. Pred vklopom smo spet vaška atrakcija v gostilni, snemalec Tomas je že prejšnji teden tu preganjal župnika, pa so vsi na naši strani, tako da dobimo palačinke skoraj brezplačno. Smešno. Po javljanju v živo se dan ne konča. Najprej nas ne spustijo iz Haloz brez narezka in špricerja, jaz pa moram še v Maribor. Z Nado Pavšin sva pozno zvečer gosta v oddaji Avantura. Kot vedno se imamo s Tajžijem in Ano super, nasmejimo se, srečava še Peča in Špelo z radija Hit, ampak ko pridem domov, še pes spi.

SREDA
Navsezgodaj spet v Haloze. Če sem bil v torek edini novinar, nas je zdaj 20 pred hišo. Danes gre zares. Pride veliko policistov, odvetnikov, pes laja, ljudje jokajo, čisti šov, pravi ameriški eviction. Montažo si izbojujem v Mariboru. Ozračje malo manj zategnjeno in prav pride malo manj stresa. Za spremembo sem doma že ob 18.00. Na Kanovo veliko veselje.

ČETRTEK
Nori ritem začetka tedna me poseka. Vročina se mi vleče že od novega leta in je čas da malo obležim.

PETEK
Dan, ki bi moral biti prost, se seveda nikoli ne izteče po načrtih. Maja je šla že dan prej v Beograd, saj morava pred Tanzanijo in Zanzibarjem urediti milijon papirjev in po avanturi s tamkajšnjo birokracijo ploskam naši javni upravi. Sam sem vse, kar potrebujem, uredil v treh minutah na enem okencu brezplačno, Maja je potrebovala pet dni in veliko denarja. No, pri njih je vsaj zanimivo in zabavno, če ne živiš tam.

SOBOTA
Vročina me še kar kuha, zunaj na Ušću pa brije košava. Kljub vsemu dan izkoristiva za prijatelje. Pokličeta me tudi Vrhovnik in Laurenčič z Wengna. Smejimo se in obujamo spomine na naše smučarske dni. Komaj čakam konec njune sezone, da gremo na tradicionalno večerjo in naredimo načrte za poletni moški konec tedna pri Vrhu na Krku.

NEDELJA
Pot iz Beograda v Ljubljano mine ob šalah o ilegalcih. Pozabil sem Kanov pasji potni list, ampak se nihče ne vtakne vanj, saj pridno leži zadaj. Zvečer kot pokošeni vsi pademo v posteljo.

PONEDELJEK

Spet v Haloze, jovo na novo! Nadaljevanje iste zgodbe, ampak tokrat so jim še vlomili in jih okradli. Za znoret! Družina me je že skoraj posvojila in spet ponujajo narezek in pijačo. Tokrat moram odkloniti in spet grem v Maribor v montažo. Standardne mariborsko-ljubljanske zbadljivke, ampak je kar zabavno, pa še vreme je precej lepše kot v Ljubljani. Ni mi hudega. Po desetih urah službe je edina večerja jufka z železnice. Zdaj ima vročino še Maja. Sprehod s Kanom in postelja. V sedmih dneh 2500 kilometrov in čeprav nimam življenja, sem vesel, da imam vsaj delo, ki ga imam rad.

Foto: Tina Ramujkić