Preden je postal rapar, se je štiri leta posvečal boksu, še prej pa nogometu v ljubljanskem klubu Slovan.

Zlatko, rapar s Fužin

»Upam, bova v slabi uri opravila, saj se mi mudi na nastop v ženski zapor na Igu,« je ob prihodu zadihano dejal 25-letni mladenič. Zlatan Čordić je zaslovel predvsem po svojih zgodbah iz zgodnje mladosti, ko je bil kot prebivalec za mnoge nevarnega ljubljanskega predela Fužine deležen več lepih in tudi neljubih pripetljajev.

Čeprav je kultura hiphopa znana že več kot 20 let, jo je slovenska javnost s pomočjo domačih izvajalcev dobro spoznala šele v novem tisočletju. V zadnjem času velikokrat slišimo za raparja Zlatka s Fužin, ki s svojimi stvaritvami osvaja privržence hiphopa in tudi druge ljubitelje glasbe. Prepričal je predvsem z manj lepimi zgodbami, ki jih v svojih rimah ponuja brez dlake na jeziku. Do pred dvema letoma je bil njegov spalni prostor balkon garsonjere, ki si ga je delil skupaj s sestro. Finančno stisko je še posebno občutil med vojno na območju nekdanje skupne države. Takrat je v malem stanovanju gostil dedka in babico iz Bosne ter bil zato še nekoliko bolj prikrajšan lagodnih in brezskrbnih otroških dni.

Zaradi finančne stiske ob športno kariero
Kot osnovnošolec je sanjal o nogometni karieri: »Včlanil sem se v nogometni klub Slovan, prve nogometne čevlje pa mi je prodal Luka Žinko, član slovenske reprezentance. Ko so se obrabile, sem komaj zbral denar za nove, nato se je zalomilo. V klubu so zvišali članarino in kljub moji nadarjenost, saj mi ni bil kos niti omenjeni Žinko, sem moral športni dres obesiti na klin.« Po krajšem času, ko ni vedel, kam bi z odvečno energijo, je spoznal pokojnega trenerja boksa Janeza Goleta. Športni pedagog z očitno velikim srcem mu je namreč omogočil brezplačno obiskovanje treningov, zato se je v ring vračal kar štiri leta. Žal pa je skupaj z drugimi sostanovalci zaradi številnih finančnih težav zapadel v droge. Z uživanjem opojnih substanc je tako za nekaj trenutkov pozabil na težave, ki so pestile njegovo družino: »Zamislite si, da bi morali preživeti družino s 500 evri na mesec. To skoraj ni mogoče! Mojim staršem je sicer uspevalo, sam pa sem bil ob pogledu na premožnejše sovrstnike, ki so se lahko kakovostno razvijali, potrt in nesrečen.« Nato pa je le zbral dovolj zdravega poguma in namesto v donosno preprodajo drog zabredel v rime. Končno je našel terapijo, ki ga je duševno ozdravila.


Združil ju je skorajšnji pretep
Krute, vendar povsem resnične zgodbe je začel v obliki verzov zlivati na papir, kar mu je vlilo novo moč. Po nekaj letih iskanja se je vendarle našel: »Za zdaj še ne morem živeti od glasbe. Dejstvo pa je, da brez nje ne zdržim niti minute.« Zanimivo je tudi, da je svojega najtesnejšega glasbenega kolega, producenta in raparja Anžeta Kacafuro, spoznal iz maščevalnih razlogov. Združila sta ju namreč spor in skorajšnji pretep, saj sta bila pred leti zaljubljena v isto dekle. V štirih letih, odkar je posnel prvo skladbo, je izdal že kar tri plošče. Na njih posreduje sporočila, ki temeljijo na osebnih življenjskih izkušnjah. Že ob krajšem pogovoru začutiš nemiren ustvarjalni vulkan, ki Zlatku gotovo še nekaj časa ne bo dal miru. Zato o tem, da naj bi v bližnji prihodnosti izdal četrti niz stvaritev, nikakor ne dvomimo.

Fotogalerija vsebine

Zlatan Čordić je bil kot otrok zaradi finančne stiske prikrajšan marsičesa, saj je njegova družina med vojno preživljala še dedka in babico iz Bosne.

Zlatko je z rapanjem resničnih zgodb, ki so sooblikovale dogajanje v ljubljanskem zaselku Fužine, v hipu prepričal številne ljubitelje hiphopa.