Slovenci delajo razlike med tistim, kar so, in tistim, kar mislijo, da so, in ta razlika, ki je lahko tudi negativna, jih ubija. Mislijo, da so veliko manj vredni, kot so.

Sašo Hribar

»Čedalje pogosteje se družim z bitji, ki jedo brikete, in čedalje manj s tistimi, ki imajo status homo sapiensa,« pravi Sašo Hribar. Nad ljudmi kljub vsemu še ni popolnoma obupal, sicer se ne bi lotil radijske oddaje Heroji, v kateri lahko vsakdo (na spletni strani) predlaga ljudi različnih poklicev in družbenega statusa, ki so v očeh glasovalca heroji.

Se vam glede na pregovorno slovensko zavist in škodoželjnost ter sosedske in družinske prepire zdi, da je oddaja Heroji sploh lahko uspešna?
Moj štirinajstletni – štirinajstletni! – nečak Nejc je imel podobne pomisleke. Heroji so velik projekt, ki ga lahko že takoj uničiš, zato je začetek tako zelo pomemben. O mentaliteti Slovencev in odgovoru na vprašanje bi morali razpravljati psihologi in psihiatri. Vsekakor drži, da Slovenci nimamo toliko samospoštovanja, da bi rekli, glasujem za tega človeka, ker se mi zdi, da je vreden tega, ampak vidimo v ogledalu samo naše politike, sadovi njihove jeze pa nas ženejo naprej. Slovenci hočemo, da so politiki neuspešni, zato da lahko izrazimo vsaj nekakšna čustva. In če je to res, če Slovenci nimajo pozitivnih čustev in če politika ustvarja negativno energijo, da sploh še kaj občutijo, potem bo projekt Heroji propadel. Kar tudi pomeni, da Slovenija nima prihodnosti. To je res kazalnik popadanja države. Heroji bodo bodisi uspešnica mednarodnih razsežnosti – in to govorim resno – ali pa bomo propadli in dokazali, da v Sloveniji ni mogoče najti ljudi, ki so vredni spoštovanja, temveč je treba podpirati ene in iste.

Več v novi številki Lady.