Ivo Boscarol

Zgodba o uspehu Iva Boscarola

Ajdovec Ivo Boscarol je človek, ki nikogar ne pusti hladnega. Navdušuje s svojimi »igračami za velike fante«, kakor pravi najsodobnejšim, najvarčnejšim in najzmogljivejšim ultralahkim letalom, s pogledom na gospodarstvo, z ekološko ozaveščenostjo, izletom v politiko, zaradi česar je dobil kar nekaj črnih pik, a se ne pusti motiti. Je športni navdušenec in še bi lahko naštevali. Slovi kot človek brez dlake na jeziku, ki mu ni nikoli nerodno povedati svojega mnenja, in enako sproščen je med svojimi 60 sodelavci ter med svetovno znanimi petičneži, ki kupujejo njegova letala. V skoraj četrt stoletja, kolikor traja zgodba o uspehu podjetja Pipistrel, si še nikoli ni izplačal dobička, temveč ga vsako leto razdeli med zaposlene in vlaga v razvoj, zaradi česar je v svojem poslu v samem svetovnem vrhu.

Netopir v akciji
Ivo se je v prostem času ukvarjal s svojim konjičkom – letalskim modelarstvom; želel si je postati pilot, kot veliko otrok je sanjal o letenju. Navdihnilo ga je tudi to, da je bil njegov oče med prvo in drugo svetovno vojno poskusni pilot pri italijanskem Air Macchiu. Kot otrok je z odprtimi usti poslušal njegove zgodbe, toda starši mu niso dovolili izpolniti pilotskih sanj. Nekaj jih je prelil v modelarstvo, vendar je neznansko trpel, ko je v bližini ajdovskega letališča gledal pristajati letala. Kot najstnik se je na skrivaj vpisal na tečaj za jadralnega pilota, staršem pa povedal prepričljivo zgodbo, da hodi plavat.
»Po študiju so postali priljubljeni motorni zmaji. V Italiji sem videl takšne, ki so se dali zlahka razstaviti in pospraviti na avtomobilski prtljažnik. Kupil sem enega in ga po delih pretihotapil v Slovenijo, saj uvoz ni bil dovoljen. Cariniki so me čudno gledali, ko sem jim razlagal, da cevi potrebujem za televizijske antene. Doma sem ga sestavil in z njim letel, nato pa začel izdelovati podobne, a izboljšane zmaje. Letališče v Ajdovščini je bilo takrat še napol vojaško, polno prepovedi. Upravnik mi je dovolil leteti le ob večerih, ko so drugi že odšli domov. Tako se me je prijelo ime pipistrel, kar je po latinsko netopir,« pripoveduje v smehu. To je bilo davnega leta 1978, še v nekdanji Jugoslaviji, ko so bili motorni zmaji prepovedani. Ivo je imel rad delo, sebe pa še raje, zato je motorne zmaje nenehno nadgrajeval, da so postajali čedalje varnejši.

Več v novi številki Lady