Dekleta so povezana tudi takrat, kadar so na različnih koncih sveta, najlepše pa je, kadar se skupaj najdejo v domačem gnezdu.

Vražje terapevtke

Sedela sta pred kaminom in lahkotno klepetala o skupni prihodnosti. Bila sta mlada, skorajda še najstnika, pred njima je bilo vse življenje. »Ko bova poročena, si želim imeti s tabo otroke,« je rekel Janez. Študentka Azra še ni razmišljala tako daleč, a mu je z zanimanjem prisluhnila, tedaj pa je v plamenih nenadoma uzrla dva ljubka dekliška obraza. V hipu je vedela, da sta se ji prikazali njuni hčeri.

Kmalu potem sta se Janez in Azra vzela, nekaj let pozneje pa sta se tako rekoč druga za drugo rodili deklici iz Azrine vizije. Hčeri, poimenovala sta ju Asja in Barbara, sta že pod maminim srcem prejeli popotnico, s kakršno bi moral v ta svet vstopiti vsak otrok. To je bila popotnica ljubezni. »Teoretično nisem dosti vedela o nosečnosti, sem pa v sebi nosila čustven svet iz Bosne, ki pravi, da je materinstvo sveta stvar, da je otrok najsvetejše bitje na svetu in da mora biti v smislu ljubezni vse podrejeno temu bitju,« pripoveduje lepa pisateljica Azra. »Vedno sem živela zdravo, med nosečnostjo še toliko bolj, zaužila nisem niti kapljice alkohola, izogibala sem se cigaretnemu dimu … Imela pa sem tudi lep ljubezenski odnos z moškim, ki si je srčno želel te otroke. Vsak dan mi je ljubkoval trebuh in od njega sem dobila toliko ljubezni in nežnosti, da sem se resnično počutila v blaženem stanju, predvsem pa sva oba čutila, da nosim sveto bitje.«

Več v novi številki Lady