Vili Resnik se še ni naveličal nastopanja. Poje že skoraj četrt stoletja in vsake toliko preseneti z novo pesmijo.
|
Vili Resnik se ne namerava posloviti od odrov
»Glasba je moje življenje, uživam v njej, veselim se vsakega nastopa posebej. Spraviti ljudi na noge mi je izziv. Je pa res, da mi je včasih težko, ko se moram odpraviti na kak nastop, čeprav bi bil najraje doma. Hitro se pripravim do tega, da negativne misli spravim iz glave. Verjetno se porajajo iz strahu, kaj pa, če ne bo uspelo,« je povedal Vili, ki že desetletja vztraja na odrih. Pred kratkim je izdal novo pesem. »In zadišijo dalije mi je pisana na kožo. Z njo nisem hotel posegati nikamor, temveč le razveseliti tiste, ki me radi poslušajo,« je pojasnil pevec, ki ima kljub krizi veliko nastopov. Ne izbira, kje bo pel, gre tja, kamor ga povabijo in si želijo njegovega nastopa. »To traja že 22 let. Ne zavrnem nobenega povabila, razen če imam že zaseden termin,« je povedal in dodal, da živi le od petja. Zdi se mu, da trenutno niso časi, da bi se ukvarjal še s kakim podjetništvom. Če bi imel lokal, bi se moral posvečati gostinstvu, če bi hotel, da mu uspe. Predan je glasbi in ne mara sedeti na dveh stolčkih. Oboževalke Vilija kličejo, mu pišejo, ga prosijo za telefon, podpis, fotografijo. »So tudi take, ki so precej, korajžne. Vse to lahko dobijo od mene. Kar se pa telefona tiče, pa je moja številka javna zaradi posla in ni težko priti do nje,« se smeji ponosen, ko na nastopih vidi več generacij svojih oboževalk. Pogosto pod odrom stojijo matere in hčere. Vsaki posebej zna zabrenkati na pravo struno, da ji pogreje srce. Na nastope se vozi iz Primorske, kjer si je ustvaril novi dom. »Ločitev je že zdavnaj za mano. O tem sploh ne bi več debatiral, ker živim za danes, in ne za preteklost. Ne obremenjujem se več s tistim, kar je bilo, ker nima smisla. Smisel je življenje, ki ga živim in ki je še pred mano. Selitev na Primorsko je bila balzam za mojo dušo in za to bom vedno hvaležen mojima puncama,« je povedal in dodal, da je tudi v zrelih letih, ko je znova postal oče, takšen, kot je vedno bil: otroku daje vse. »A tokrat največ tisto znotraj mene, moje izkušnje in manj materiala. Na koncu ga tako in tako zavržeš, toplina pa ostane,« je bil pesniški.
|