• Increase font size
  • Decrease font size
  • Default font size

 

Domov arrow Ljudje arrow Bolj siv, bolj plemenit
  
Bolj siv, bolj plemenit Natisni
 
Pošlji prijatelju
torek, 02. junij 2009
Avtor: Andreja Comino

Teaser

Pevec Andrej Šifrer zase pravi, da je kot lipicanec: zrel, a še poln moči, zamisli in drobnih neumnosti za prihodnjih 30 let.

Lipicanci Andreja Šifrerja

Pri Andreju Šifrerju smo vajeni, da je človek brez dlake na jeziku in da zna imenitno ubesediti življenjske modrosti in spoznanje sebe in svojih najbližjih. Sinu Martinu je napisal Martinovega lulčka, hčeri Evi Uspavanko za Evo, Kori pa pesem Ptica iz nebes. Z verzi je sklenil počastiti zrelejša in plemenita leta. Nastala je pesem Lipicanci, s katero hoče Slovencem povedati, da zrela leta še zdaleč niso za odpis, ampak so lahko bogata, žlahtna, ustvarjalna, polna veselja in plemenita, kot so lipicanci. Tako je nastala njegova najnovejša pesem, za katero pravijo, da bo postala himna. 
 
Od kod zamisel za lipicance?
Enkrat sem v neki ameriški reviji bral o dvigovanju aktivnih let pri ljudeh, posebno pri moških. Pred 150 leti je bila povprečna starost moških 38 let, pri ženskah pa pet let več. Podatek, da se je ta meja v teh letih podvojila, je grozljiv. Nobena redkost niso fantje v dobri kondiciji pri 50 ali 60 letih, ki igrajo tenis ali tečejo. Včeraj sem igral tenis s prijateljem Bekslom, ki bo star 70 let, pa je bil hitrejši in boljši od mene. Ko gledam Mojmirja Sepeta Mojzesa in Jureta Robežnika, ki sta za svoje življenjsko obdobje še vedno iskriva, duhovita in vitalna, me ni strah prihodnjih dveh, morda celo treh desetletij. Lipicanci se mi zdijo najžlahtnejše živali, zato so se mi zazdeli posrečena primerjava s temi gospodi, polnimi športnega duha in radoživosti, ki so presegli magično mejo 50 let. Ta je nekoč veljala za prelomnico starosti. Pesem se je pojavila nekega večera, ko sem ujel rimo: z jesenjo naših let smo zdaj že znanci. Začetni del pesmi, naj nam ta mladost že enkrat mine, se je prikradel ob gostilniškem veseljačenju malo čez polnoč, ko smo družno ugotovili, da to počnemo že peti dan zaporedoma. Ko je bila narejena prva kitica, je preostanek stekel kar sam. Med posedanjem ob Ljubljanici s sivolasimi gospodi sem nekje med tretjo in četrto rundo vzkliknil: 'Gospodje, kako veličastna čreda belolasih svatov ste!' In to je bilo nadaljevanje.

Kakšni so bili odzivi prijateljev, ko so izvedeli za projekt?
Odzvali so se v slogu: no, končno nam je nekdo dal plemenito ime. Doslej nam oznake niso bile najbolj všeč. Seveda so dali še za eno rundo.

Si štejete v čast, da ste prišli v lipicanska leta?
Z leti sem zelo pomirjen, prav tako z lastno podobo. Nikakor si ne želim biti mlajši, kot sem. Zato tudi z nobenimi pripomočki ne poskušam zavrteti časa nazaj, ker je včasih to potem videti tragi-komično.

Kakšna modrost je prišla z leti?
Pred 20 leti sem s poti v London prinesel 20 plošč, zdaj pa 20 knjig. Več sem se začel ukvarjati z duhovnostjo, vendar o tem nerad razlagam v javnosti, ker upoštevam biblijsko sporočilo, ki pravi, ne mečite biserov pred svinje, ker se lahko obrnejo in vas poteptajo. Največja vrednota je čas, ki ga lahko porabiš zase in svoje najbližje. Pomemben je tudi osebni nastavek do stvari, ki jih lahko spremeniš na svojem kvadratnem centimetru. Pred kratkim sem bil v družbi znanih slovenskih gospodarstvenikov. Znanec mi je pokazal skupino ljudi, ki so stali v krogu, in rekel: 'Andrej, poglej tiste gospode: nihče od njih ni lažji od 15 milijonov evrov.' Odgovoril sem mu: 'A veš, da bo šlo nocoj milijardo in pol ljudi lačnih spat.' Sogovornik je utihnil in za hip priznal, da verjetno tega podatka ni povedal pravi osebi. So stvari, ki me motijo, vendar nanje nikakor ne morem vplivati. Ko se pojavi priložnost, poskušam te modrosti uporabiti v praksi.

Katera leta so lepša, mladostna ali lipicanska?
Vsaka leta so lepa, če jih sprejmeš takšna, kot so, in nimaš občutka, da si nekje enkrat nekaj zamudil. Z menoj je bilo življenje zelo milostno in prijazno, precej več sem se nasmejal kot prejokal. Precej več sem ljubil, kot sovražil. V mladosti sem hotel spremeniti svet. Za veliko ljudi sem mislil, da nečesa nočejo obrniti na glavo le iz lastnih koristi. V veliko primerih je bilo to celo res, vendar je res tudi, da v lipicanskih letih razmišljaš precej drugače. Leta ti ne dajo zrelosti kar sama. Za modrost se je treba potruditi, si zanjo vzeti čas in kaj na tem božjem svetu tudi prebrati in premisliti.

Kaj bi spremenili v svojem življenju, če bi lahko?
V porazih se naučiš življenja, ob zmagah ga le opazuješ. Zato so težave nujno potrebne za zorenje in zrelost. Naše pomanjkljivosti so izjemno pomembne za notranji napredek. Všeč mi je zgodba o nosaču vode. Ta je šel vsako jutro za svojega gospodarja k studencu zajet vodo v dva vrča in ju je odnesel v hišo. Pot ni bila kratka, eden od vrčev je bil počen, tako da je v njem prinesel le polovico zajete vode. Vrč je spregovoril nosaču: 'Vem, da me boš zavrgel, ker ne prinesem toliko vode kot drugi vrč, saj vso pot iz mene curlja dragocena tekočina.' Nosač mu je odvrnil: 'Nikakor ne, saj so na strani, kjer nosim tebe, zrasle trave in rože. Na strani celega vrča pa je le puščava. Tvoja pomanjkljivost je pomagala puščavo spremeniti v rožnati vrt.' Tako razmišljam tudi sam. Tudi s svojimi pomanjkljivostmi mi je uspelo napisati pesmi, ki sicer ne bi nikoli ugledale luči sveta.

Koliko moči še imajo lipicanci?
Res da se na koncu pesmi pojavi znameniti verz: do tebe Bog drobna zamera tli, pustil si več strasti nam kot moči, vendar se mi zdi, da je to odvisno od vsakega moškega posebej. O konjih pa raje ne bi.

Konji so plemenite živali. Ste kdaj jezdili?
Nazadnje smo pred leti tri dni skupaj jezdili s skupino prijateljev. Moja zadnjica se je razcvetela v vseh mogočih mavričnih odtenkih. Od takrat se nisem več spravil na konja, čeprav sem jezdil dobro, celo galopiral sem že. Zato toliko bolj spoštujem tiste, ki obvladajo veščino jezdenja na konjskem hrbtu. Zagotovo bom še kdaj sedel nanj, če prej ne, ob snemanju videospota avgusta letos.

Ste kdaj razmišljali, da bi si pobarvali lase?
Nikoli, saj mislim, da ne moreš verjeti moškemu s pobarvanimi lasmi. Če hočeš skriti nekaj tistega, kar je del normalnega naravnega procesa, pomeni, da ti hoče kdo zamolčati očitno resnico, ki navsezadnje ni nič slabega.

Kdaj ste začeli siveti in kako ste to sprejeli?
Siveti sem začel zgodaj, v zgodnjih 30 letih. Gre za povsem prirojeno lastnost, saj se svojega očeta ne spomnim drugače kot sivolasega gospoda. Sivenje se je začelo nad ušesi in se v dveh desetletjih uspešno razširilo po vsem lasišču. Bill Clinton je čez nekaj let od svoje prve kandidature za predsednika ZDA v nekem pogovoru priznal, da si je dal lase pobarvati na sivo, da bi bil videti pametnejši in modrejši. Zakaj bi si torej barval lase in iz svoje glave odstranil zunanje znamenje pameti in modrosti?

Kaj po vašem mnenju o sivih laseh menijo ženske? Ste zanje dobili kakšen kompliment?
Veliko komplimentov dobim na svoje lase in tudi na to, da si jih ne barvam. Barva las o človeku ne pove veliko. Nekdo je lahko butast tudi, če ima sive lase. Bolj butasto se mi zdi, da hoče kdo to skriti. Povezovati v nedogled sive lase z neokusnimi šalami, kot so denimo, kolikokrat ti je zastonj stal, se v mojem primeru zdi sila neumestno. Meni se to res ni pogosto dogajalo (smeh).

Andrej pa seveda ni edini slovenski lipicanec. Pri Lady se bomo v sodelovanju z njim lotili velike akcije, v kateri bomo poiskali najbolj simpatičnega slovenskega lipicanca. Predstavljali vam jih bomo vse poletje, seveda pa bomo veseli tudi vaših predlogov. Zato pridno na delo, vzemite v roke svinčnik in na dopisnice napišite, kateri šarmanten sivolasi gospod vam je še posebno všeč in si zasluži objavo v Lady. Na koncu akcije bomo razglasili zmagovalca in seveda nagradili tudi vas, ki boste pridno pošiljali dopisnice, SMS in elektronska sporočila. Seveda se priporočamo tudi za fotografije. Predlagate lahko znane obraze, veseli pa bomo tudi predlogov vaših najbližjih. Dopisnice pošljite v naše uredništvo na naslov: Revija Lady, Dunajska 5, 1509 Ljubljana. O vseh novostih in poteku akcije vas bomo, drage bralke in bralci, seveda pridno obveščali.

Fotogalerija vsebine

»V ranini let teman in razuzdan, v čredah smo lovili noč in dan,« je verz iz Andrejeve pesmi. Takšen je bil pevec na prvem plakatu ob izidu prve plošče Zoboblues, januarja 1977.
»V ranini let teman in razuzdan, v čredah smo lovili noč in dan,« je verz iz Andrejeve pesmi. Takšen je bil pevec na prvem plakatu ob izidu prve plošče Zoboblues, januarja 1977.
Tale fotografija je nastala za enega od številnih Andrejevih projektov. Že takrat je bil precej siv.
Tale fotografija je nastala za enega od številnih Andrejevih projektov. Že takrat je bil precej siv.
 


Zaupajte nam svoje predloge!
Več o tem ...