Za Richarda Gera se je nekaj časa govorilo, da je homoseksualec.

Richard Gere

Na zadnji počitniški dan bo star 60 let. Ta so bila, milo rečeno, pestra. Le malo igralcev je namreč doživelo toliko vznemirljivih vzponov in bolečih padcev kot Richard Gere. S kombinacijo čedne zunanjosti, elegance, karizme in pestrega izbiranja vlog ni postal in ostal le podoba hollywoodskega zapeljivca. Zaslovel je s spolnostjo, kar je ta izjemno inteligentni mož preziral, se leta bojeval proti temu in se trudil, da bi ga dojemali resno kot pravega igralca. To mu je končno uspelo, saj velja za mojstra svoje umetnosti, pa naj nastopa v srhljivkah ali romantičnih komedijah. Ob vsem je tudi velik dobrotnik.

Richard Tiffany Gere se je rodil v Filadelfiji kot drugi od petih otrok. Ima še tri sestre in mlajšega brata. Odraščali so pod budnim očesom mame Doris. Ta je bila doma. Oče Homer je delal pri zavarovalnici. Ko je bil Richard še majhen, so se preselili na kmetijo v bližini Syracusa. Tam je Homer odprl svojo agencijo.
Na srednji šoli se je posvečal dvoranskim športom, lacrossu in smučanju. Bil je član šolskega sveta in je izvrstno igral klavir, baskitaro in trobento. Nadarjeni glasbenik je celo skladal glasbo za razne šolske predstave. Sošolci se spominjajo, da si nikoli ni prizadeval biti priljubljen, vendar je kljub temu bil. Nosil je kavbojke in vojaške jopiče ter hodil le z bistrimi dekleti (celo tedaj so mu bili možgani pomembnejši od zunanjega videza – torej ni čudno, da ga je njegov status sekssimbola tako razbesnel). Eno dekle, Diane Fredricks, se spominja, da jo je velikokrat peljal v kino, saj je bil že takrat navdušen nad sedmo umetnostjo. Začel je tudi igrati, in sicer so mu ponudili vlogo v predstavi Kralj in jaz. Predvsem zato, »ker je bil brez majice videti tako privlačen«.
Maturiral je leta 1967 in se z gimnastično štipendijo vpisal na univerzo v Massachusettsu. Študiral je filozofijo. Čez dve leti je dobil mesto pri prestižnih igralcih Provincetown in poletje leta 1969 preživel pri njih. Provincetown je bil in je še vedno drzna umetniška skupnost. V njej je veliko homoseksualcev. Richarda so hoteli skoraj vsi. Na srečo sta se njegova osebnost in nadarjenost ujemala z njegovim čednim videzom. V glavnih vlogah se je vedno izkazal in na koncu poletja vedel, da bo igralstvo njegov poklic. Ko so mu ponudili mesto v enem od gledališč v Seattlu, je pustil kolidž in v omenjenem gledališču postal »hišni hipi«, v večini predstav je namreč igral mulca. Kmalu ga je to začelo dolgočasiti, zato je v sedemdesetih letih odšel v New York.
Tam je živel v stanovanju ljubice, ki jo je spoznal v seattelskem gledališču. Bilo je polno ščurkov. To je bila »prva prava ženska« v njegovem življenju. Razmerje ni trajalo dolgo in ko je dobil vlogo v nekem muzikalu, se je zaljubil v soigralko Penelope Milford. Preselila sta se v nekdanjo kleparsko delavnico, ki je stala med dvema baroma za homoseksualce, v bližini pomolov reke Hudson. Z Milfordovo sta imela zelo svoboden odnos, bilo je veliko popivanja in drugih užitkov, ki se jim je predajala takratna mladina. Kljub veseljačenju je bila njegova gledališka kariera v vzponu. Kmalu je dočakal broadwayski prvenec. Med drugim je bil zamenjava za glavnega junaka muzikala Briljantina. Ko se je predstava preselila v London, je prav Richard prevzel glavno vlogo. V Londonu so ga za eno sezono povabili v prestižno gledališče Old Vic, s čimer se lahko pohvali zelo malo Američanov. Po Londonu je dirkal z motorjem. Ta ga je pripeljal tudi nazaj v New York za še eno veseljačenje. A tega je bilo konec, ko so ga nagnali s snemanja prvega filma (The Lords Of Flatbush – nadomestil ga je Sylvester Stallone). Grozno razočaran in do kosti pretresen se je za tri dni ulegel v posteljo. Ko je vstal, se je spremenil, še vedno divji, a zdaj bolj osredotočen. Začel se je ukvarjati s transcendentalno meditacijo. Njegov cilj je bil rasti duhovno in profesionalno.
Filmske vloge je začel dobivati hitro: najprej v Report To The Commissioner, Strike Force in Baby Blue Marine, potem je bila na vrsti vloga v Looking For Mr. Goodbar. Ta ga je uvrstila med vzhajajoče zvezde. Igral je psihopatskega svingerja, nevarnega in zmuzljivega, za katerega se je zdelo, da bo vsak hip planil na glavno igralko Diane Keaton. Za tem je igral v filmih Bloodbrothers, Božanski dnevi in Jenkiji. Te je snemal v Angliji in se domov vrnil ravno takrat, ko so mu časopisi že peli slavo zaradi filmov Looking for Mr. Goodbar in Božanski dnevi. Slava bi mu bila všeč, če ne bi vsi o njem pisali predvsem kot o sekssimbolu. Ko so ga v kdo ve katerem pogovoru spet vprašali, kako se počuti kot seksualni objekt, je odgovoril: »Bi radi videli seksualni objekt?« Iz hlač je potegnil svoje premoženje.
Po tem, ko se je razšel s Penelope Milford, je začel še eno svobodno razmerje z brazilsko umetnico Sylvio Martins. Veliko sta potovala +in z njo je prvič obiskal Tibet. Tam se je srečal z lamami in menihi. Pozneje sta bila v Hondurasu, Nikaragvi in Salvadorju, ko je tam še divjala vojna. Ko sta le za las ušla smrti v helikopterski nesreči na Baliju, je šel meditirat na vulkan in doživel pravo razsvetljenje. Zaradi vsega doživetega si je čedalje bolj želel pomagati drugim, posebno plemenom, ki so jim grozili izguba zemlje ali celo izumrtje. Poleg tega je Tibetansko hišo, ki se ukvarja z ohranitvijo tibetanske kulture.
Leta 1980 je dosegel prvi vrhunec kariere z Ameriškim žigolom, vlogo, ki jo je zavrnil John Travolta. Čeprav so ga spet opevali predvsem kot neznosno seksi moškega, je bil njemu všeč del filma, o katerem skoraj niso govorili: sprijenost losangeleškega podzemlja, osamljenost, seks in smrt v visoki družbi, razseljenost. Zaradi Žigola se mu je zgodilo veliko neprijetnosti: na vsako žensko, ki si ga je želela, je prišlo deset moških, ki ga je hotelo pretepsti. Neki jezni tovornjakar ga je tako recimo zrinil s ceste. Drugi so iz ljubosumja začeli otresati jezike, da je v bistvu prikrit homoseksualec in dekadentni perverznež. To, da je v predstavi Bent prepričljivo odigral homoseksualca (namen se je bil seveda znebiti vzdevka sekssimbol), je le še prililo olja na ogenj.

Vloga v filmu Častnik in gentleman je bila še ena, ki jo je zavrnil Travolta in je sredi osemdesetih let utrdila Gerov status sekssimbola. Zato je bila njegova misija še vedno: dokazati, da to ni. Filmi, ki jih je posnel v ta namen, niso bili preveč uspešni: Do zadnjega diha, Častni konzul, Bombažni klub, Kraj David, Brez milosti, Moč, Miles from home. Konec osemdesetih let so po Hollywoodu govorili, da je njegove kariere konec. A so se zelo zmotili: s filmoma Notranje zadeve in Čedno dekle z Julio Robers (z njo je posnel še Pobeglo nevesto) je bil spet v igri.
Tudi zasebno je našel srečo. Potem ko se je razšel z modno ikono Tino Chow (pozneje je umrla zaradi bolezni, povezane z aidsom), se je zaljubil v manekenko Cindy Crawford. Ta ljubezen je menda oživila njegovo kariero, vendar bi jo skoraj izgubil, saj je 12. decembra 1991 Cindy zapriseženemu samcu postavila ultimat: poroči se z mano ali te zapustim. Istega dne sta poletela v Las Vegas in se poročila. Poklicno se je od takrat odločal med manjšimi in visokoproračunskimi projekti (V zadnjem trenutku, And the band played on – kontroverzni televizijski film o začetkih boja proti aidsu, Gospod Jones, Prvinski strah, Rdeči kot - z njim se je strahovito zameril Kitajcem, ki ga zaradi podpore Tibetu tako ali tako nočejo videti v svoji državi, Šakal - za soigralca je imel Brucea Willisa. Ta je zaslovel z Umri pokončno, vlogo, ki jo je Gere zavrnil).
Zakon s Cindy ni trajal dolgo. Govorice o tem, da je zakon farsa, da bi prikrila svojo homoseksualnost, niso hotele ponikniti. V reviji Times sta celo objavila celostranski oglas, da se imata rada in da sta heteroseksualca. A le nekaj mesecev pozneje sta se razšla. Cindy se je začela videvati z Randejem Gerberjem, Gere pa je imel v Angliji med snemanjem Prvega viteza na veliko veselje tabloidov romanco z igralko Lauro Bailey in manekenko Elizabeth Nottoli. Ko se je oktobra 1994 v Londonu pojavil na dobrodelni prireditvi homoseksualcev, se je pošalil: »V zadnjih letih ste o meni slišali veliko govoric. Naj vam povem resnico: Moje ime je Richard Gere – in sem lezbijka.«
Da ima zares rad ženske, natančneje eno, mu je končno uspelo prepričati vse, ko je srečal Carey Lowell, hčer slavnega geologa in žensko, ki je prav toliko potovala kot on. Bila je znana manekenka in razmeroma uspešna igralka in zdi se, da je dejansko ljubezen njegovega življenja. Februarja 2000 se jima je rodil sin Homer James Jigme – zadnje je tibetanska beseda za neustrašnega. Poročila sta se leta 2002.
Kadar ne igra, ostaja aktiven na več frontah: ozaveščanje glede aidsa, palestinska demokracija, problematika beguncev. Najbolj mu je seveda pri srcu boj Tibetancev za neodvisnost: osebni prijatelj dalajlame je lani celo pozval ljudi, naj bojkotirajo olimpijske igre v Pekingu.
Čeprav je s filmi zaslužil veliko bogastvo, ne živi v razkošju. Pravzaprav je srečen, če se sem ter tja za nekaj dni zateče v kolibo iz blata.
Da, Richard, vemo, da si veliko več kot ameriški žigolo.

Fotogalerija vsebine

Med snemanjem Čednega dekleta je bila Julia Roberts menda zaljubljena vanj. Njemu se je zdela zelo premlada in se ni hotel zaplesti z njo.

Z dalajlamo sta prijatelja že celo večnost. Zato je na Kitajskem persona non grata.

Ameriški žigolo (1980) ga je za več let ožigosal kot sekssimbol. Vzdevka se je hotel različno otresti

Carey Lovell, njegova druga žena. Z njo ima edinega sina Homerja. Ime je dobil po Richardovem očetu.

Louis Gossett ml. je za Častnika in gentlemana dobil oskarja za stransko vlogo.

Z Diane Lane sta posnela tri filme: Bombažni klub leta 1984, Nezvesto leta 2002 in Viharno noč leta 2008.

Za precenjeni muzikal Chicago je dobil veliko nagrad, tudi zlati globus.