Ima oskarja in zelo veliko drugih nagrad. Pa vendar se med ljubitelji filma najde marsikdo, ki za Cate Blanchett pravi, da je velika hollywoodska zabloda.

Cate Blanchett

Ima oskarja in zelo veliko drugih nagrad. Pa vendar se med ljubitelji filma najde marsikdo, ki za Cate Blanchett pravi, da je velika hollywoodska zabloda in podvomi o njenem talentu. Vsekakor ima Avstralka, ki bo dopolnila 40 let, dobrega agenta, saj mu jo uspe spraviti v odmevne projekte, od simpatično pustolovskega Indiane Jonesa 4 do dolgočasnega, a opevanega Babilona.

Catherine Elise Blanchett se je rodila 14. maja 1969. Njen oče Bob je bil Teksašan in nekdanji marinec, ki se je, potem ko je spoznal Catino mamo June (po poklicu učiteljico), preselil v Melbourne in se začel ukvarjati z oglaševanjem. Ima še starejšega brata Boba, ki je računalničar, in mlajšo sestro Genevieve, gledališko scenografko. Po njenih žilah naj bi se pretakalo tudi nekaj francoske krvi. Med njenimi predniki naj bi bil celo letalec Louis Bleriot, prvi človek, ki je preletel La Manche oziroma Angleški kanal.

Čarovnik za mimozo
Kot otrok je bila po lastnih besedah »včasih ekstrovertirana, včasih mimoza«. Tisti ekstrovertirani del se je razvil že zelo zgodaj, ko je pri le šestih letih na rojstnodnevni zabavi neke prijateljice nanjo naredil strašanski vtis čarovnik in je začela sanjati, da bi še sama tako ali drugače nastopala. Starša sta jo pri tem spodbujala, posebno na področju glasbe. Klasično glasbo ima rada še zdaj, saj še vedno gostuje na sydneyjskem radiu ABC Classic FM, kjer igra in diskutira.

Sanje o zakleti hiši
Najodmevnejši dogodek v otroštvu je bil očetov srčni napad, zaradi katerega je umrl, ko je bila stara 10 let. »Na dan, ko je umrl, sem igrala na klavir. Prišel je mimo okna in mi pomahal v slovo. Potem je umrl. Po tistem sem imela neustavljivo željo vse poljubiti vsakič, ko sem odhajala od doma, tudi če sem šla le v trgovino ali če sem se vrnila domov, ker sem kaj pozabila – vsakič sem se hotela znova od vseh posloviti.« V bolnišnici ji je eden od očetovih prijateljev rekel: »Otroci, za vašo mamo bo zelo težko. Zelo, zelo pridni morate biti.« To je, pravi, začrtalo njen odnos do družine. V želji, da bi spet srečala očeta, je nekaj časa sanjala, da bi živela v hiši, v kateri straši. Pogumna in iznajdljiva June je medtem zmogla otroke vzgojiti brez večjih težav, Cate pa se je na kolidžu zapisala gledališču. Bila je celo tako zagnana, da je bila vodja dramskega krožka in se je poskusila v režiji. Nato se je vpisala na univerzo v Melbournu, da bi študirala umetnost in ekonomijo, a je študij opustila in se podala na potovanja. Upala je, da ji bodo izkušnje, ki si jih bo pridobila, pomagale pri odločitvi, kateremu poklicu naj se posveti.

Egipčansko spoznanje
Med bivanjem v Angliji ji je potekla viza, zato je morala oditi drugam. Odločila se je za Egipt. Tam jo je opazil nekdo, ki je tako kot ona stanoval v nekem cenenem hotelu, in jo vprašal, ali bi kot statistka nastopila v egipčanskem boksarskem filmu. Ni preveč uživala, a je potrebovala denar. Videti je bilo, da igralstvu ne more ubežati. Spoznala je, da imajo igralci dejansko moč pristno ganiti ljudi, zato je končno vedela, kaj hoče v življenju početi. Vrnila se je v Melbourne in se vpisala na National Institute of Dramatic Art. Bila je izjemna študentka in se je hitro uveljavila. V zadnjem letniku (diplomirala je leta 1992) je nastopila v postavitvi Elektre in dobila zelo pomembno oboževalko. Njena učiteljica igre in režiserka Lindy Davies si je takrat delila hišo z igralcem Geoffreyjem Rushem. Nagovarjala ga je, naj si pride ogledat to »osupljivo mlado žensko«. Res je prišel, res se mu je zdela osupljiva in ni je pozabil.
Po diplomi se je spopadala z zahtevnimi in pogosto kontroverznimi vlogami v gledališču (med drugim z Rushem) in na televiziji in zanje takoj začela dobivati nagrade. Seveda so bili na vrsti filmi, najprej Paradise Road in Thank God He Met Lizzie. Režiserka zadnjega, Cherie Nowlan, je imela Cate že nekaj časa na očeh, potem ko jo je videla v neki predstavi. »Nisem je mogla nehati gledati,« se spominja. »Po obrazu je bila napleskana z belim pudrom, a vedela sem, da se pod njim skriva lepotica. To je bil nastop izvirne, nenavadne igralke. In kot vsi sem pomislila: 'Temu dekletu bo uspelo. To je le vprašanje časa.'«

Igralka, in ne zvezda
Po še dveh filmih, Oscarju in Lucindi ter Charlotte Gray, je zares zaslovela v kostumski drami Elizabeta. Da bi bila slavni angleški kraljici čim bolj podobna, si je celo pobrila lase s čela ter jo upodobila v času, ko je bila še nedolžno dekletce, in po tem, ko je postala odločna in neusmiljena monarhinja. Za vlogo je prejela zlati globus in bafto ter nominacijo za oskarja. Namesto za serijo glavnih vlog se je po Elizabeti odločila sprejeti nekaj vlog v filmih s številnimi znanimi imeni, kar je Rush pokomentiral takole: »Zdi se, da si je zastavila dolgoročni načrt biti igralka, in ne zvezda.« V tistem času je tako posnela An Ideal Husband, Pushing Tin in Nadarjenega gospoda Ripleya. Njena vloga je bila sprva majhna in režiser Anthony Minghella je bil prepričan, da jo bo prav zato zavrnila. A ker ji je bil scenarij všeč, jo je sprejela, Minghella pa je vlogo razširil, da bi bolje izkoristil njen talent. Med njenimi odmevnejšimi filmi so še Gospodar prstanov (jasno), Ladijske novice, Heaven, The Missing, izvrstni Zapiski o škandalu, drama, posneta z ritmom akcijskega filma, ter Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje.

Stranski produkt srečnega zakona
Tako kot se že dolgo ne more pritoževati nad kariero, ji gre tudi zasebno vse kot po maslu. Leta 1997, ko je igrala Nino v Galebu, je spoznala scenarista in dramatika Andrewa Uptona. Med njima se skoraj ne bi zgodilo nič. »Njemu sem se zdela vzvišena,« je pozneje povedala, »on pa se je meni zdel aroganten. A ko me je enkrat poljubil, mi je in mi še vedno spodnese tla pod nogami.« Poročila sta se v Novem južnem Walesu tik pred začetkom snemanja Elizabete. Režiser Elizabete Shekhar Kapur je opazil, da jo je mož znal umiriti in ji vliti samozavest, ki jo je potrebovala za vlogo. Zakonca sta nadvse uspešna in podjetna tudi v avstralskem gledališču: pri enem sta celo umetniška direktorja, skupaj pripravljata predstave in jih režirata. Večkrat jima kot scenografka pomaga Catina sestra Gueneviere. Z Uptomom imata tri sinove, za katere pravi, »da so stranski produkt zelo srečnega zakona«. Sem ter tja se poskusi celo z manekenstvom – sodelovala je recimo z Donno Karan – in reklamira kozmetične izdelke.
O igralstvu noče razpravljati kot o svojem delu, saj to po njenem mnenju uničuje občutek, da ga moraš opravljati dobro, nikakor pa noče biti »ožigosana« za zvezdo. Ko so ji povedali, da jo je neki časopis uvrstil na seznam 50 najlepših žensk na svetu, je rekla: »Oh, dobro, potem lahko v miru počivam.«

Fotogalerija vsebine

Oskarja za stransko vlogo je dobila za Letalca. V njem je upodobila legendarno Katherine Hepburn.

Z možem Andrewom veljata za zlati par avstralske kulture: skupaj vodita gledališče, v katerem režirata in nastopata in sta sploh na vse mogoče načine nepogrešljiva.

Na fotografiji je z najmlajšim sinom Ignatiusom Martinom, ki se je rodil lani. Ima še dva sinova, Dashiella Johna, ki se je rodil leta 2001, in leta 2004 rojenega Romana Roberta.

Angleško kraljico Elizabeto je upodobila dvakrat: leta 1998 (naslov filma je bil Elizabeta) in pred dvema letoma v Elizabeti: zlata doba.

Z Bradom Pittom sta posnela že dva filma: Babilon in Nenavadni primer Benjamina Buttona, ki smo ga pred kratkim videli v kinu.

V Zapiskih o škandalu sta z Judi Dench kar tekmovali v tem, katera bo dala več od sebe.

Velikokrat igra ljudi, ki so res živeli. V Veronici Guerin je bila naslovna junakinja, irska novinarka, ki so jo umorili preprodajalci mamil, o katerih je pisala članke.

V Indiani Jonesu se je lani spopadla z ruskim naglasom. Mnenja o tem, kako uspešno, so različna.

V filmu The Life Aquatic je igrala nosečo novinarko in celo nosila nosečniški trebuh. Na snemanju je tudi ugotovila, da res pričakuje drugega otroka.