Karl Malden je bil izjemen karakterni igralec.

V spomin: Karl Malden

Samo tri leta mu je manjkalo do okroglih 100 let. Karl Malden, legenda televizije in filma, je mirno zaspal 13. julija letos.

Njegova kariera je trajala zavidanja vrednih šest desetletij. Je dobitnik oskarja. Največ filmskih uspehov je požel v petdesetih in šestdesetih letih. Z zares pestro izbiro vlog je vedno znova dokazal vrhunsko igralsko znanje, naj je bila vloga stranska (kar je navadno bila) ali glavna. »Že na akademiji so mi rekli, da nisem tip za glavnega, ampak za karakternega igralca. Takrat sem se odločil, da bom dal vse od sebe in postal najboljši karakterni igralec,« je povedal precej let pozneje. Brezhibno je znal odigrati najhujše zlikovce (na primer v Baby Doll leta 1956 in v Murderers’ Row leta 1966) in največje dobričine (na primer v Tramvaju Poželenje leta 1951). V sedemdesetih letih je prestopil na televizijo in blestel v nadvse uspešni nadaljevanki Ulice San Francisca. V tistem času je posnel še nešteto reklam za American Express. Ker so ga v filmski industriji nadvse spoštovali, je bil od leta 1989 do 1993 tudi predsednik ameriške filmske akademije.
Rodil se je 22. marca 1912 v Garyju v ameriški zvezni državi Indiana. Njegovo krstno ime je Mladen Sekulovich. Mama Minnie je bila priseljenka iz Češke, oče Petar iz Srbije. Bil je najstarejši od njunih treh sinov. Dolgoživost imajo v krvi: Petar je umrl star 96 let leta 1976, čez dve desetletji je pri 104 letih umrla še Minnie. Ker je bil zelo ponosen na prednike, mu je bilo zelo žal, ker je moral na predlog režiserja Elije Kazana krstno ime spremeniti, ko se je začel ukvarjati z igralstvom. Je pa, ko si je pridobil ugled, vztrajal, da mora vsaj kakšen lik v filmu ali seriji nositi njegov družinski priimek Sekulovich.
Odraščal je v srbski skupnosti v Garyju. Oče je delal kot mlekar in mali Karl mu je pogosto pomagal. Do odhoda v vrtec ni znal niti besedice angleško. Petar je bil v rodni Srbiji igralec, zato ni čudno, da se je sin začel zanimati za ta poklic: kot deček je nastopal v cerkvi in v šolskem dramskem krožku. Med sošolci je bil priljubljen, v srednji šoli je blestel pri športnih aktivnostih, zlasti pri košarki. Žal je bil med igro pogosta tarča komolcev soigralcev: med igro so mu dvakrat zlomili nos, ki je tako postal njegovo zaščitno znamenje.
Po maturi ni dobil košarkaške štipendije na Univerzi Arkansas, zato je od leta 1931 do 1934 z očetom delal v zloglasni jeklarni v Garyju. Potem je odšel v dramsko šolo Goodman Theatre in na vrhuncu gospodarske krize diplomiral leta 1937. Takrat je privzel umetniško ime (Karl je bilo ime njegovemu stricu) in spoznal Mono Graham. Poročila sta se leta 1938 in imata dve hčeri, Milo in Carlo. Njun zakon je tretji najdaljši v hollywoodski zgodovini. Dlje sta bila poročena le igralec Norman Lloyd in njegova žena Peggy ter legendarni komik Bob Hope in njegova žena Dolores.
Takoj po diplomi se je odpravil v New York in začel nastopati na Broadwayu. Pridružil se je gledališki skupini Group Theatre in se spoprijateljil s Kazanom. Skupaj sta posnela več nepozabnih projektov. Leta 1940 je posnel prvi film, They knew what they wanted s Carole Lombard. Istega leta je sklenil prijateljstvo s Kirkom Douglasom. Seznanila sta se na neki igralski delavnici. Kirk je bil seveda strašno navdušen, ko je čez več let (leta 1972) njegov sin Michael ob Maldenu dobil vlogo v seriji Ulice San Francisca. »Veliko se boš naučil od tega velikega moža,« je Kirk rekel sinu.
Med drugo svetovno vojno je kariero postavil na stranski tir in se pridružil zavezniškim silam. Takoj po koncu vojne se je vrnil k igralstvu in se leta 1951 uveljavil s filmom Tramvaj Poželenje. V njem je bil Mitch, melanholični snubec Blanche DuBois. Slednjo je igrala Vivien Leigh, njun soigralec, je bil znameniti Marlon Brando, režiser pa Kazan. Za vlogo, ki jo je pred filmom igral že v gledališču, je dobil oskarja za stransko vlogo in si pridobil sloves izvrstnega karakternega igralca. Leta 1957 je debitiral tudi kot režiser s pomočjo prijatelja Richarda Widmarka, ki je zaigral glavno vlogo in produciral Time Limit.
Na začetku sedemdesetih let je snemal na obeh straneh Atlantika, v Evropi je posnel nekaj filmov z režiserjem Dariem Argentom. Po izjemnem uspehu Ulic San Francisca je posnel še dva filma katastrofe – Meteor in Pozejdonova pustolovščina – in se leta 1980 vrnil k serijam s Skagom. V njej je igral jeklarja, rojenega na Poljskem, ki poskuša po kapi obdržati družino skupaj.
V devetdesetih letih je nekaj časa snemal serijo Vrnitev na ulice San Francisca in s hčerjo Carlo napisal avtobiografijo Where do I start? (Kje naj začnem?). Čez dve leti se je znašel v središču hollywoodskega škandala, ko se je zavzemal, da bi Elia Kazan dobil oskarja za življenjsko delo. Mnogi so menili, da si ga ne zasluži, saj je Kazan med McCarthyjevo strahovlado v petdesetih letih komiteju za neameriške aktivnosti ovajal domnevne komunistične simpatizerje iz filmske industrije. Malden se za te očitke ni zmenil in je vztrajal, da mora Kazan oskarja dobiti že zaradi umetniškega prispevka k filmu, in se dogovoril, da mu ga je izročil Robert De Niro, ker Brando ni hotel priti na podelitev. O tem, kaj je sam počel v dobi makartizma, je Malden rekel: »Bil sem prestrašen. Delal sem, a sem bil prestrašen.«
Zadnjič je stopil pred kamere leta 2000 v eni od epizod serije Zahodno krilo.

slika 2

Za vlogo žilavega očeta Barryja v filmu Na obali (spet v režiji Elije Kazana, spet s soigralcem Marlonom Brandom) so ga leta 1954 nominirali za oskarja. Prej je dobil oskarja za Tramvaj Poželenje.

slika 3

V Pattonu je leta 1970 odigral generala Omarja Bradleyja. Naslovni lik je upodobil George C. Scott.

slika 4

Čeprav je že v petdesetih letih pogosto nastopal na televiziji, se je resno zapisal seriji šele leta 1972. Takrat je dobil vlogo izkušenega detektiva Mika Stona v Ulicah San Francisca. Nadaljevanka je navdušila kritike in gledalce zaradi avtomobilskih pregonov, izjemnih zgodb, prizorov, ki so jih snemali na dejanskih lokacijah, in predvsem zaradi odnosa oče-sin med glavnima likoma, Maldenovim Stonom in Michaelom Douglasom, ki je igral njegovega mlajšega partnerja. Njuna kemija je bila izjemna, gledanost serije pa je po Michaelovem odhodu zelo upadla. Douglas se je za odhod odločil leta 1975 po uspehu Leta nad kukavičjim gnezdom, ki ga je produciral, vendar ni svojega mentorja Maldena nikoli pozabil in se mu je poklonil, kadar je le mogel.

slika 5

»Sem deloholik. Všeč so mi vsi filmi, v katerih sem nastopil, tudi slabi, ker rad delam. To me ohranja živega,« je izjavil nekoč. V sedemdesetih letih, ko so na velikem platnu kraljevali filmi katastrofe, je posnel kar dva iz tega žanra: Meteor z Natalie Wood in Seanom Conneryjem ter Pozejdonovo pustolovščino z Michaelom Cainom in Sally Filed.

slika 6

 S hčerjo Carlo sta napisala njegovo avtobiografijo.

Fotogalerija vsebine

slika 2

slika 3

slika 4

slika 5 (Pozejdon)

slika 5 (Meteor)

slika 6