Jean Claude Van Damme

Najbolj ga poznamo po akcijskih filmih, kot sta bila Univerzalni vojak in Varuh časa. Pred 15 leti je bil na vrhuncu slave, potem pa je Jean Claude Van Damme posnel seriji polomij. Za njim je tudi ena najbolj umazanih hollywoodskih ločitev. Med drugim mu je sodišče prepovedalo videvati 13-letnega sina Nicholasa. Zdaj dobiva sijajne ocene za film JCVD in mnogi govorijo, da se bo z njim med zvezde vrnil tako zmagoslavno kot Mickey Rourke v filmu Rokoborec (The Wrestler). 

Van Damme si bolj kot večina iz prav določenega razloga želi spet na vrh: »Sina bom dobil nazaj le, če bom uspešen. Vsi mu namreč govorijo: 'Tvoj oče je zguba.'« Iz na pol avtobiografskega JCVD (začetnice njegovega imena) je razvidno, da je prav zaradi sijoče slave izgubil skrbniško bitko. Gre za prav poseben film. Jean Claude igra samega sebe v izmišljeni zgodbi, v katero so vtkani trenutki iz njegovega resničnega življenja. Iz pravnih vzrokov se namesto za dečka v filmu bojuje za skrbništvo nad hčerjo. Oseminštiridesetletni igralec, ki ima tudi 21-letnega sina Kristopherja in 18-letno hčer Bianco, pravi: »Skrbniški boj je zelo boleč. Pravni sistem v Kaliforniji je nor. Zame je popolna katastrofa, da ne morem videti sina. Zadeve so prišle do točke, ko Nicholas z mojimi drugimi otroki ne sme komunicirati niti po facebooku.« Van Dammov četrti zakon z Darcy LaPier se je končal novembra 1997. »Če bi vam povedal, kaj vse je bilo, bi si nakopal pravne težave. To moškega, kot sem jaz, prizadene. Ne želim begati sina, zato raje ne rečem ničesar. Sam bo ugotovil, kakšen sem v resnici.«

Moral bi biti mrtev
In kakšen je v resnici? Oglejte si JCVD in boste priča samoparodiji in boleči odkritosrčnosti, kakršne Hollywood ne pozna. Liki se šalijo, da »v resnici JCVD ni tako visok«, ga obtožujejo, da se vede kot prima donna, v sedemminutnem monologu pa prizna, da je užival mamila in da je zasebno povsem zavozil. Gre celo dlje s trditvijo, da je bila njegova preteklost tako divja, da bi moral biti mrtev. »V prenesenem pomenu lahko rečem, da sem se dotaknil hudiča. Večkrat sem bil povsem sesut, povsem nor. V življenju sem okusil veliko dobrega in veliko slabega. Ničesar ne obžalujem. Nekateri niso povsem prilagojeni. Kadar kaj počnem, počnem to s polno paro. Ko sem živel, kot mu pravim, svoje rock'n'rollsko življenje, sem to počel do maksimuma. K sreči sem bil v tako dobri kondiciji, da me to ni pokončalo. Če ne bi bil, vam zagotavljam, da bi bil že zdavnaj pod rušo. Nekaj me je držalo nad zemljo. Morda je bilo to zato, ker sem dober človek. Res, dober človek sem. Rad imam ljudi. Rad se pogovarjam. Rad imam živali. Rad imam življenje. Rad imam vse, le nespameten sem bil. Pametni ljudje si smotrno tlakujejo življenje, jaz pa sem bil tako trapast, da mi je tlakovcev nenadoma zmanjkalo in sem se znašel v blatu.« Odkar pa na življenje gleda bolj sproščeno, se mu ponuja tudi čedalje več priložnosti. Prav tako ne živi več na prehitevalnem pasu. »Hodim v telovadnico, nič več ne jemljem mamil. Zelo sem prizemljen.« Morda ne povsem, ker z novinarji rad govori v prispodobah: »Prosil sem za čoln, a še prej sem prosil za veter. Dobil sem prekrasen čoln, veter pa je prišel pozneje.« Bojuje se tudi za okolje, »ker če ne bomo pljunili v roke, bo čez 20 ali 40 let vsega konec. V to res verjamem.«

Raje posvojite!
Vanj verjamejo, pravi, le sorodniki in prijatelji: »Res me razumejo. Drugim se zdim čuden. Za kariero mi ni mar. Nisem zvezdnik. Nisem velik igralec kot Anthony Hopkins, ki išče nagrade. Nisem George Clooney, ki si želi biti najbolj slaven in najbolj seksi. Želim le, da bi bila Zemlja lepši kraj. Ljudem govorim: Ne imejte otrok! Ko me začudeno pogledajo, odvrnem: 50 odstotkov možnosti ima, da postane astmatik, raje posvojitev! Na Zemlji je ljudi preveč, preveč je onesnaženja, služb premalo.« In zakaj ima sam tri otroke? »Oče mi je rekel, da nikoli ne smeš imeti le enega. Če, bog ne daj, katerega izgubiš, lahko potem svojo ljubezen še vedno daš še drugim.« Hkrati priznava, da je kot oče malce pretiraval: »Do svojega najstarejšega sina sem bil tako zaščitniški, da se ne zna spopadati z družbo. A še predobro sem se spominjal časov, ko sem v Los Angelesu spal na ulici in stradal. Tega si zanj nisem želel.« Vsi ti viharji so zdaj mimo. Leta 1999 se je znova poročil s tretjo ženo Gladys Portugues, materjo starejših dveh otrok. »Rad imam to žensko. Vrnil sem se k njej.«

Demonstracije na ulici
Jean-Claude Camille François Van Varenberg, kot je njegovo pravo ime, je začel trenirati borilne veščine pri 12 letih v rodnem Bruslju. Pet let je vadil tudi klasični balet. V kickboxingu je v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let tekmoval po Evropi in ZDA. Leta 1979 je pri 19 letih prvič obiskal Hongkong in se navdušil nad njegovimi akcijskimi filmi. Ko se je čez dve leti odpravil v Los Angeles, si je želel, da bi podobne filme začel snemati v Hollywoodu. Trudil se je pet let, vmes hodil na tečaj angleščine (govori še francosko, špansko in nemško), vmes polagal parket, dostavljal pice, vozil limuzine. Takrat se je tudi preimenoval: priimek si je sposodil pri prijateljevem očetu, ki mu je plačal pot v Hongkong. Všeč mu je bil, ker je bil krajši in udarnejši.
Zahvaljujoč Chucku Norrisu je dobil službo kot varnostnik v nočnem klubu. Norris mu je dal tudi manjšo vlogo v svojem filmu Pogrešan v akciji leta 1984. Istega leta je igral še negativca v filmu z majhnim proračunom No retreat, no surrender. Potem je nekega dne med sprehodom na ulici zagledal producenta studia Cannon Pictures, mu pokazal nekaj kickboxerskih veščin in dobil vlogo v Krvavem športu. A film, posnet v Hongkongu, je bil tako zanič, da so ga za dve leti spravili v skladišče. Morda ne bi nikoli ugledal luči dneva, če ga ne bi Van Damme pomagal na novo zmontirati in producente na kolenih prosil, naj ga pošljejo v kino. Končno so ga, najprej v Maleziji in Franciji, nato v ZDA. Film, posnet za borih 1,5 milijona dolarjev, je postal pomladna uspešnica leta 1988. Za tem je bil na vrsti niz filmov, ki po kakovosti niso bili kdo ve kaj, a so bili ljudem všeč, kot jim je bil on – ki se je od nekdaj znal duhovito pošaliti na svoj račun. Ko so ga recimo vprašali, kaj meni o svojem vzdevku Mišice iz Bruslja, je odvrnil: »Vsekakor bolje, kot če bi mi rekli idiot iz Bruslja.«

Fotogalerija vsebine

Telovadnica je bila in je še vedno, pravi, njegov drugi dom.

Jean Claude z družino, staršema Eugenom in Helene, ženo Gladys, hčerjo Bianco in sinom Kristopherjem.

V vsakem filmu je vsaj enkrat naredil špago. V Krvavem športu je imel ob tem še lep razgled.

Univerzalni vojak, v katerem mu je življenje grenil Dolph Lundgren, je vsekakor eden njegovih boljših filmov.

S Hard Target se mu je uresničila velika želja, film je namreč režiral John Woo, prvo ime hongkonškega akcijskega filma. Kot režiser se je enkrat poskusil tudi sam: leta 1996 z The Quest.