Pravijo mu Laurence Olivier njegove generacije. Za filmske sladokusce pa bo za vedno predvsem Gandalf iz Gospodarja prstanov.To je seveda sir Ian McKellen.

Ian McKellen

Pravijo mu Laurence Olivier njegove generacije. Za filmske sladokusce pa bo za vedno predvsem Gandalf iz Gospodarja prstanov. To je seveda sir Ian McKellen, ki je na dan mladosti praznoval 70. rojstni dan.

Rodil se je v Burnleyju v grofiji Lancashire. Njegov oče Denis Murray je bil inženir, mama Margery Lois je skrbela za Iana in pet let starejšo sestro Jean. Ko je bil star nekaj tednov, so se preselili v Wigan. Ker so po izbruhu druge svetovne vojne nacisti pogosto bombardirali industrijski sever Anglije, je velikokrat spal pod železno mizo v dnevni sobi, pod katero naj bi bil varen pred bombami. Nemci mu niso prišli do živega, zato pa ga je skoraj ugonobila davica, za katero je zbolel pri le treh letih. Nevarna infekcija mu je verjetno za vedno spremenila glas, kar, če gledamo s perspektive, sploh ni bilo tako slabo, saj je postal eden zaščitnih znamenj v svoji sijajni karieri.

Krošnjarji so ga navdušili
Gospodarstvo Wigana je temeljijo na rudarstvu. Prah je pogosto umazal perilo, ki se je sušilo zunaj. McKellenovi so bili vse prej kot revni: Ian se dobro spominja slavja, ki ga je leta 1949 priredil oče, ko je njegov letni zaslužek prvič presegel tisoč funtov. Oče je igral tudi klavir in je sina spodbujal, naj se ukvarja z umetnostjo. Družina je pogosto obiskovala kino in gledališče. Vanj se je Ian zaljubil že zelo zgodaj in se rad igral z maketo gledališča, ki jo je dobil v dar. Medtem ko je sestra Jean v otroštvu stopila na odrske deske, so Iana bolj kot te navdušili krošnjarji na bolšjem trgu, ki so prodajali indijanske amulete, čudežna kačja mazila iz Afrike in podobno. Ti so bili pravi nastopači, sleparji, ki so znali prodati vse. In prav ti očarljivi prevaranti so prižgali ogenj v enem najboljših britanskih igralcev.
Pri njegovih 11 letih so se McKellenovi preselili v Bolton. Oče se je spoprijateljil z lastnikom tamkajšnjega varietejskega gledališča, zato si je Ian predstave lahko ogledoval brezplačno. Plesalci stepa, žonglerji, slabi komiki. Njemu so bili všeč vsi, celo na tako nizki ravni. In ne glede na uspeh, ki ga je dosegel, se še zdaj rad vrača v majhna, intimna gledališča za »navadne« ljudi. Nikoli ni – tako kot recimo Olivier – verjel v gledališko aristokracijo.

Zaradi Peggy med kuharje
Sam je začel nastopati v šoli in nato v lokalnem gledališču. S čedalje večjim številom nastopov se je krepila tudi njegova samozavest. To mu je le enkrat omajala Peggy Ashcroft. Med poletnimi počitnicami je hodil na igralske tabore v Stratford, rojstno mesto Williama Shakespearja. Ob večerih so otroci hodili gledat njegove predstave, v katerih so nastopali Olivier, Vivien Leigh in, kar je še posebno pomembno, leta 1957 Peggy. Po Ianovem mnenju je bila kot Imogen v Cymbeline tako brezmejno boljša od njega, da je razmišljal, da bi raje postal novinar ali kuhar.
Na Cambridgeu je iz angleške literature diplomiral leta 1961. Čeprav ga je klical London, se je raje odločil za vajeništvo v manjšem gledališču v Coventryju, ki je bilo zgrajeno po drugi svetovni vojni, ko je britanska vlada darežljivo financirala različne kulturne dejavnosti in ustanove. Po sijajnih nastopih v Nottinghamu je končno napočil čas za odhod v britansko glavno mesto, kamor se je preselil z ljubimcem Brianom Taylorjem, učiteljem zgodovine iz Boltona. V eni od londonskih predstav ga je videla nova igralska senzacija Maggie Smith. Ta ga je priporočila Laurencu Olivierju, ki je takrat postavljal novo Narodno gledališče v Old Vicu. Iana so takoj najeli. Njegovi tamkajšnji igralski kolegi so bili Maggie Smith, Albert Finney, njegov stari prijatelj Derek Jacobi in Michael York.
V predstavi The Promise sta bila z Judi Dench leta 1966 tako dobra, da so jo preselili na Broadway. Tam ni bila tako uspešna; delno zato, ker je šlo za sodobno rusko dramo, kar v ZDA sredi hladne vojne ni bilo ravno najbolj zaželeno, delno pa zato, ker so se ameriški igralci pritoževali, da jim Britanci kradejo delo. Ianu je bila Amerika vseeno všeč iz dveh razlogov: vanilijevega sladoleda in Joela Grayja v Kabaretu.
Medtem ko je v gledališču blestel kot igralec in režiser, se mu je filmska slava izmikala. Je pa res, da je v enem svojih prvih filmov, A Touch Of Love, igral homoseksualca. Sam se zato ni posebno vznemirjal: užival je v sodelovanju z gledališkimi ansambli, v katerih so si igralcih izmenjevali vloge. Prav tako je užival v nastopih po manjših gledališčih v ZDA in domovini. S prijateljem Edwardom Petherbridgeem sta ustanovila gledališče Actors' Company, skupino, ki si je kot v pravi demokraciji sama izbirala predstave in igralce. To je bilo leta 1972, ko se je razšel s Taylorjem in si v Londonu kupil hišo, v kateri je naslednjih osem let živel sam. Želeč si novih izzivov se je čez čas pridružil še slovitemu gledališču Royal Shakespeare Company.

Gej sem!
V osemdesetih letih je spet prišel na Broadway. Tam je igral Salierija v Amadeusu. F. Murray Abraham je za to vlogo dobil oskarja, Ian pa se je moral zadovoljiti z najprestižnejšo gledališko nagrado, tonyjem. Novo desetletje mu je prineslo tudi pravi filmski prvenec, Priest Of Love, za njim j ebil na vrsti še Plenty z Meryl Streep.
Leta 1988 se je znašel v središču pozornosti. Pravzaprav pravega medijskega viharja zaradi posebnega razloga. Na Radiu 4 je prvič javno priznal, da je homoseksualec, in sicer med razpravo o paragrafu 28, s katerim je Margaret
Thatcher hotela doseči, da bi bilo javno propagiranje homoseksualnosti kriminalno dejanje. O tem ni prej nikoli razpravljal s prijatelji ali komer koli, saj na odru to res ni bilo pomembno, je dodal. Čez noč je postal vodja kampanje za pravice homoseksualcev. »It's O. K. to be gay (O. K. je, če si gej)!« je bil eden najbolj znanih sloganov. Po tem priznanju, je posnel film Šlandal, v katerem je zaigral Johna Profuma: »Hotel sem upodobiti nekoga, ki je bil poblaznel heteroseksualec.« Po tem je igral še enega znanega sovražnika gejev, Adolfa Hitlerja v filmu Countdown To War.
V devetdesetih letih je čedalje pogosteje nastopal v filmih in v medijih promoviral homoseksualnost oziroma pravico do enakosti ne glede na spolno usmeritev. Zdi se, da mu je priznanje vse prej kot škodilo. Znanstvo z režiserjem Bryanom Singerjem mu je omogočilo odmevne hollywoodske vloge (Vzorni učenec, Možje X), oskarjevski nominaciji pa nastopa v Bogovih in pošastih ter Gospodarju prstanov (obakrat se mu je kipec izmuznil). Na snemanju Gospodarja prstanov je spoznal rosno mladega Novozelandca Grega Nickelsa, s katerim sta se imela tako rada, da sta si izmenjala celo prstana in skupaj prišla na podelitev oskarjev, vendar sta se žal kmalu razšla.
Kljub sedmemu križu, ki si ga je nadel na rame, ni videti, da se bo prav kmalu ustavil. Zato ker je tako dober in ker ga imajo vsi radi za sodelavca. Nekoč se je tudi pošalil: »Naveličal sem se biti gejevska ikona. Dovolj mi je tega garanja, saj so me, odkar sem priznal, da sem gej, zasuli z vlogami in moja kariera je res zacvetela. Sam pa hočem mirno življenje. Zato se bom spet skril in tajil, da sem gej. A kaj, ko se nimam kam skriti, saj so vse skrivne prostorček zasedli drugi igralci, ki nočejo priznati, da so geji.«

Fotogalerija vsebine

V Bogovih in pošastih je bil James Whale, režiser Frankensteina, ki je bil zelo bister, zelo duhovit in zelo gej. Brendan Fraser je igral vrtnarja, na katerega Whale vrže oko, Lynn Redgrave pa Whalovo gospodinjo. Trojica se je za kamero sijajno ujela.

Z režiserjem Bryanom Singerjem je posnel tri filme, Vzornega učenca in dva dela Mož X, v katerih je igral Magneta (nastopil je tudi v tretjem delu Mož X, vendar tega ni režiral Singer).

Za Gandalfa v Gospodarju prstanov (igral je v vseh treh delih) je bil prav tako nominiran za oskarja. Izmuznil se mu je, a ni posebno zameril, ker ga je dobil njegov stari prijatelj Jim Broadbent za Moulin Rouge!

»Ne vem, kaj se Katoliška cerkev tako razburja?« je rekel na premieri Da Vincijeve šifre, v kateri je igral lovca na sveti gral, Leigha Teabinga. »To, da je imel Jezus otroka, vendar dokazuje, da ni bil gej, te pa Cerkev tako strašno sovraži.« Cerkvi se to ni zdelo smešno, drugim pa.