Francis Ford Coppola, mojster filmske kamere.

Francis Ford Coppola je eden najbolj energičnih, kontroverznih in vzdržljivih režiserjev, scenaristov in producentov v Hollywoodu. Njegovo kariero je sicer najmočneje zaznamovala trilogija o mafijskem botru Corleoneju z začetka sedemdesetih let, vendar niso bili nič manj odmevni tudi vsi njegovi poznejši filmski poskusi. Nepogrešljiv je bil na vseh največjih filmskih festivalih v Cannesu, Los Angelesu, Benetkah in Berlinu, od koder je s seboj odnesel številna filmska priznanja, med drugimi tudi pet oskarjev. Ves čas filmskega ustvarjanja je bil tesno povezan s svojo družino, ki mu pomeni največ na svetu in v krogu katere bo 7. aprila praznoval 70. rojstni dan.

Ko se spominja začetkov svoje kariere, pravi: »Želel sem biti le nekdo, ki snema osebne filme. Potem je z Botrom prišel uspeh, ki je moje življenje popolnoma obrnil na glavo. Šele veliko pozneje sem pomislil – če sem živel življenje starejšega režiserja, ko sem bil mlad, morda lahko življenje mladega režiserja živim zdaj, ko sem star.«
In res, zadnja leta posveča največ pozornosti prav projektom, ki jih je med snemanjem filmov o botru Corleoneju pustil nedokončane. »V življenju se mi je zgodilo marsikaj presenetljivega,« ugotavlja. »In to moram nujno zabeležiti. Je pa res, da zdaj večino teh stvari razumem popolnoma drugače kot takrat, ko sem bil mlad. Zdaj gledam na svoje življenje predvsem bolj dramatično. Mogoče sem manj prestrašen in bolj samozavesten, da napišem nekaj fiktivnega, čeprav temelji vse skupaj na resničnih dogodkih. Zame je od vsega najpomembnejše, da nenehno delam in ustvarjam projekte.«

Od romanov k filmu
Francis se je rodil leta 1939 v družini italijanskih priseljencev v Detroitu, odraščal pa je v New Yorku, kamor se je družina preselila po tem, ko je njegov oče Carmine Coppola dobil ugledno mesto flavtista v simfoničnem orkestru NBC. Francis je bil zelo krhek otrok, njegovo zdravje pa je pošteno načela otroška paraliza, ki ga je za kar nekaj časa omejila od vrstnikov iz šole. Med boleznijo je veliko bral, čas pa si je krajšal tudi z izdelovanjem lutk, s katerimi je uprizarjal prave male gledališke predstave. Pri tem je imel veliko oporo pri mami Italii, ki se je svoj čas v New Yorku poskušala, čeprav ne preveč uspešno, kot igralka. V tistem času je tudi prvič prijel v roke očetovo filmsko kamero in z njo posnel svoj prvi film. Seveda takrat ni niti slutil, da bodo filmi njegovo življenje. »Še nekaj let pozneje sem bil prepričan, da bom končal v literarnih krogih,« se spominja. »Želel sem postati romanopisec.«
Prav to, da je med študijem na kalifornijski univerzi UCLA tako vešče vrtel pisalo, mu je v šestdesetih letih prineslo prvo slavo v filmskih krogih. Poskušal se je namreč kot pisec scenarijev. Seveda so bili ti sprva za filme z manjšim proračunom, pozneje pa tudi takšne, za katere je dobil nagrade, kot recimo scenarij za film Patton. Zanj je leta 1970 prejel tudi prvo nagrado ameriške Akademije filmske umetnosti in znanosti. Njegove literarne sanje so se razblinile v hipu, ko se je kot scenarist in režiser podpisal pod film Boter. Film z vsemi tremi nadaljevanji je postal eden najdonosnejših v filmski zgodovini, Francis pa se je zaradi njega in dobljenih priznanj z zlatimi črkami vpisal v filmsko zgodovino.
Naslednja prelomnica v njegovi karieri se je zgodila leta 1979 z vietnamsko dramo Apokalipsa danes. Francis, ki se je s tem filmom po svoje poklonil ameriškim vojakom v Vietnamu, je o njem dejal: »Moj film ni film o Vietnamu. Moj film je Vietnam.« In res je bilo celo snemanje prav tako napeto kot zgodba. Snemanje so morali najprej prestaviti zaradi državnega udara v Fidžiju, pozneje jim je orkan podrl vse kulise. Težave pa je imel Francis tudi z glavnimi igralci. Njegov ljubljenec Marlon Brando je prišel na snemanje preveč porejen, Dennis Hooper pod vplivom mamil, Martinu Sheenu pa je zaradi pretiranega uživanja alkohola skoraj odpovedalo srce. »Fantje so mi spili veliko živcev,« je priznal pozneje. »In edina dobra stvar v tistih napetih trenutkih je bila glasba mojega kolega Jima Morrisona (pevec skupine The Doors je bil Francisov sošolec s kalifornijske univerze, op. p.). Ves čas sem si jo vrtel in se potem odločil, da bo naslovna glasba v filmu.«

Družina je na prvem mestu
Poleg filmov je za Francisa na prvem mestu družina. Njegov zakon z Eleanor, s katero se je poročil leta 1963, je prestal vse vzpone in padce. Zdaj sta ponosna stara starša vnukov, ki so jima jih podarili njuni otroci – Gian-Carlo, Roman in Sofia. Tudi oni so zelo zgodaj vstopili v svet sedme umetnosti. Gian-Carlo je bil sicer na začetku uspešne producentske kariere, ko se je zgodila usodna nesreča z gliserjem. Preživel jo je njegov drugi sin Roman, ki se preživlja predvsem s snemanjem videoposnetkov priznanih glasbenih skupin, kakršna je The Stroke. Sofia pa se je podpisala pod uspešen in kar nekajkrat nagrajeni film Izgubljeno s prevodom.
»Na svoje otroke sem zelo ponosen. Zrasli so v čudovite, ustvarjalne, trezne ljudi, čeprav jim ob meni ni bilo najbolj lahko. Mislim, da sem prav jaz kriv, da so se spustili v filmski svet. Kaj pa naj bi počeli drugega? Vse moje življenje se vrti okoli filmov, filmov in še enkrat filmov.«
Eleanor je bila torej tista, ki je poskrbela za to, da družina ni odjadrala na oblaku sanj. Že na začetku sedemdesetih let, ko je Francis prinesel domov svoj prvi honorar za Botra, je sklenila, da se mora družina preseliti iz San Francisca, kjer so živeli, v mirnejše okolje. Kupila sta hišo v dolini Napa in v tem idiličnem kraju je Francis odkril še eno od svojih strasti – strast do vin. Zdaj je lastnik več italijanskih restavracij, v katerih strežejo njegovo vino in tradicionalne italijanske jedi, ki jih je pripravljal že njegov ded Agostino. Testenine in omake pripravljajo v njegovih lastnih podjetjih.

Fotogalerija vsebine

V družbi največjih Martina Scorseseja, Stevena Spielberga in Georgea Lucasa. Čeprav so poklicno med seboj tekmeci, so zasebno režiserji nerazdružljivi.

Francis v družbi žene in sina Romana Coppole. Ta uspešno vodi podjetje za snemanje videoposnetkov.

Eleanor Coppola možu že od nekdaj stoji strumno ob strani.

Francis ne more skriti ponosa, ki ga čuti do svoje hčere Sofie. Pravi, da mu je podobna v vseh pogledih.

Za vnučke mu nikoli ni škoda časa, čeprav je kljub upokojenskemu statusu še vedno zelo dejaven na filmskem prizorišču.

Coppola ni le navdušen filmar, ampak tudi ljubitelj dobre italijanske kuhinje, zato je ustanovil kar nekaj svojih gostinskih podjetij. Ponosen je tudi na svoje vino coppola.

Skupaj z Marlonom Brandom, ki mu je v filmu Boter ponudil vlogo nepozabnega don Vita Corleoneja, sta se v filmsko umetnost vpisala kot pravi legendi.

Filme je rad snemal z igralci, ki so mu blizu, kot sta Martin Sheen (na fotografiji iz filma Apokalipsa danes) in Marlon Brando.

Za film V postelji s sovražnikom je k sodelovanju povabil tudi Julio Roberts.

Med filmi, ki so ljubiteljem Coppolovih filmov še pri srcu, je seveda Dracula iz leta 1996, še eden od režiserjevih presežkov.