Prva žena nima o njem povedati nič lepega.
|
Michael Douglas
Michael Douglas je kot igralec in producent sodeloval pri več stomilijonskih uspešnicah kot večina hollywoodskih živin. Michael, na naših platnih zdaj v komediji Vse moje bivše, precejšni delež tega denarja odnese tudi s seboj domov. A če bi ga sodili samo po astronomskih honorarjih, bi mu naredili strašansko krivico, ker je eden najbolj drznih, zabavnih in pogumnih igralcev svoje generacije.
Rodil se je 25. septembra 1944 v New Innsbrucku v zvezni državi New Jersey. Njegov oče je legendarni igralec Kirk Douglas. Starši so se ločili, ko je bil še majhen. Očeta je videl samo med prazniki in počitnicami. Vzgajala sta ga mama Diana Dill in njen novi mož na vzhodu ZDA, daleč stran od Hollywooda. Ima še brata Joela ter polbrata Petra in že pokojnega Erica. Obiskoval je šole za otroke iz premožnih družin, a se je odločil, da se ne bo vpisal na prestižno Univerzo Yale. Študirat je šel na Univerzo Kalifornije v Santa Barbari. Čeprav s Kirkom ni imel veliko stikov, ga je filmska industrija zanimala in ga privlačila. O tem, da bi postal igralec, je razmišljal že kot najstnik in je očeta pogosto prosil, naj mu odpre kakšna vrata. Kirk je bil odločno proti temu, da bi sin postal igralec, rekoč, da gre za industrijo z veliko vzponi in padci in da si želi, da bi se ji njegovi štirje sinovi izognili. Kljub temu se je takoj po diplomi začel potegovati za vloge: dobil je nekaj manjših v nepomembnih filmih. Hitro so mu prilepili oznako Novi Kirk Douglas, vendar se je je odločno znebil, saj je sprejemal vloge rahločutnih, tihih, hipijevskih mož – v nasprotju z očetom, ki je navadno igral možate, klene ameriške junake. Niso mu prinesle slovesa, je pa z njimi našel svojo identiteto.
Njegov prvi večji uspeh je bila policijska nadaljevanka Ulice San Francisca. Njegov soigralec je bil Kirkov dolgoletni prijatelj, Karl Malden. Prvi zares pravi velikanski uspeh pa je doživel s filmom, v katerem sploh ni nastopil. Kirk je imel že nekaj časa odkupljene pravice za film po humornem, a hkrati grozljivem romanu Kena Keseyja Let nad kukavičjim gnezdom. Igral je tudi v odrski različici, narejeni po tem delu. Michaelu pa je očeta uspelo prepričati, naj mu dovoli, da sam poskusi posneti film. Po nekaj letih mu je končno uspelo, zahvaljujoč drzni režiji Miloša Formana in sijajni igri Jacka Nicholsona. Film je prejel pet oskarjev, med drugim za najboljši film. Izročili so ga prav Michaelu kot producentu. V filmu je nastopil tudi Danny DeVito, ki je že vrsto let Michaelov dober prijatelj. Skupaj sta pozneje posnela Dragulj z Nila, Danny pa je režiral tudi Vojno zakoncev Rose, v kateri je igral Michael.
Naslednji film, ki ga je produciral, Kitajski sindrom, leta 1979, je imel velik vpliv na Michaelovo kariero. Izvrstni ekološki triler o jedrski nesreči je nastal v času razvpite jedrske nesreče na Otoku treh milj, zato je občinstvo še toliko bolj zanimal. Nato mu je še velikokrat uspelo sodelovati pri filmih, ki so bili kontroverzni, a so hkrati obravnavali najbolj žgoče teme časa, v katerem so bili posneti, na primer Wall Street, Razkritje, Prosti pad in Usodna privlačnost. Ukvarjali so se s posilstvom, biseksualnostjo, prešuštvom, kapitalizmom v najslabšem pomenu besede itd.
Seveda ne smemo pozabiti, da ni imel samo nosa za prave teme, ampak je tudi izvrsten igralec. Leta 1980 je imel hudo smučarsko nesrečo, zaradi katere je moral za tri leta kariero postaviti na stranski tir, nato pa je posnel akcijska spektakla Lov za zelenim diamantom in Dragulj z Nila (med snemanjem je imel razmerje s soigralko Kathleen Turner, čeprav je bil poročen) ter trilerja o teorijah zarote Koma in Zvezdna komora. Leta 1987 je prišla Usodna privlačnost, ki ga je povedla med največje zvezdnike. Če je bil v Usodni privlačnost strasten ljubimec in ljubeči mož, je bil Gordon Gekko, ki ga je igral v Wall Streetu, pravo nasprotje. Njegov slavni stavek »Pohlep je dober« še danes citirajo vse povprek, za vlogo pa je dobil tudi oskarja za najboljšega igralca. Enako izvrsten je bil v Prvinskem nagonu, da o Prostem padu niti ne govorimo. Vloge spodobnih mož z napakami, ki se znajdejo v situacijah, ko so na preizkušnji njihove moralne vrednote, so mu bile pisane na kožo. Sčasoma si je s svojo avtoriteto in s prirojeno, obrzdano močjo utrl pot še k eni vrsti vlog – političnim. Tako je bil naslovni junak v komediji Ameriški predsednik, v Preprodajalcih pa brezkompromisni sodnik, ki je poskušal uničiti mehiške mamilarske kartele.
Morda so se zato, ker se v svojih filmih ni nikoli bal drznih ljubezenskih prizorov, pojavile govorice, da je moral zaradi zasvojenosti s seksom na zdravljenje. Michael pojasnjuje: »Okrog leta 1990 so se časi korenito spreminjali. Seks se je dobro prodajal. Takrat sem šel prostovoljno na zdravljenje, ker sem preveč pil, neki prepotentni hollywoodski agent pa je rekel: »Oh, kako dolgočasna zgodba o igralcu, ki gre na zdravljenje. Dodajmo tej novici zasvojenost s seksom. In tako so se začele govorice, da sem samooklicani zasvojenec s seksom.«
Tega, da je skakal čez plot, ne more zanikati. Poročen je bil dvakrat. Najprej z Diandro Luker, od katere se je leta 2000 po 23 letih ločil (z njo ima sina Camerona, ki se je rodil leta 1978). Po Dianinih besedah sta se ločila, »ker je bil ženskar, ker ga ni bilo nikoli doma in ker ni bil dober oče Cameronu«.
Na veselje tabloidov se je nato poročil s Catherine Zeto Jones, ki mu je že pred poroko dala drugega sina, Dylana Michaela. Catherine je spoznal na filmskem festivalu v francoskem Deauvillu poleti leta 1998: »Kot vsem je bila tudi meni grozno všeč v Zorru. Ko sem izvedel, da je v Deauvillu, sem svoje ljudi prosil, naj njene ljudi vprašajo, ali je samska. Ker je bila, sem jo povabil na večerjo,« pripoveduje. Rodila sta se celo na isti dan, le da ona leta 1969. Pravzaprav je Zetin oče mlajši od Michaela. Zaročila sta se v Aspnu na silvestrovo leta 1999 in se naslednje leto poročila. Imata še hčerko Carys. »Ko se bo Carys hotela poročiti, bom tako oster do njenega izvoljenca, kot je bil Catherinin oče, ko je zasliševal mene. Pošteno mi jih je napel.«
Svoje žene ne more prehvaliti: »Takoj ko sem jo videl, sem vedel, da hočem imeti otroke z njo. In ko sem odkril, da sva rojena na isti dan in da ima rada golf, sem spoznal, da so se uresničile vse moje sanje. Zelo sem navdušen nad njo, njenim smislom za humor in njeno delovno etiko. Moje življenje je precej naporno. Vem, da je moškim Catherine zelo všeč in to si povsem zasluži. Fantastična je in prelepa navznoter in navzven. Izjemno nadarjena igralka, zares dobra mama in sijajna žena. Odkar sem z njo, sem povsem drug človek. To je posledica mojega vsakdanjika z njo, te intenzivne ljubezni in spoštovanja, ki ju čutiva drug do drugega. Napoči čas, ko postaneš sarkastičen, izgubiš strast, nato si znova blagoslovljen in imaš srečo ljubiti nekoga tako, kot jaz ljubim svojo ženo. Razumeš, da moraš svojega partnerja ljubkovati in ne vzeti vsega kot nekaj samoumevnega. Kakšen sijajen dar!«
Kadar ravno po božje ne časti žene, je tudi glasnik miru Združenih narodov: s svojim položajem in vplivom se bojuje za človeške pravice po vsem svetu. Poleg tega, kot se za producenta in igralca Kitajskega sindroma spodobi, se bojuje za jedrsko razoroževanje in je zelo aktiven v boju za nadzor nad prodajo orožja civilistom. To je tega dejstva, da je bil decembra 1980 samo tri ulice stran od stavbe, pred katero so ustrelili Johna Lennona. »Tega nisem nikoli pozabil. Od takrat poskušam storiti vse, kar je v moji moči, da bi omejili prosto prodajo manjšega strelnega orožja.«
Fotogalerija vsebine Brezkompromisni borzni posrednik Gordon Gekko (desno Charlie Sheen) mu je leta 1987 prinesel oskarja.  S Karlom Maldenom sta ohranila stike vse do Karlove nedavne smrti.  S Kathleen Turner sta posnela tri filme: Lov za zelenim diamantom, Dragulj z Nila in Vojna zakoncec Rose.  V komediji It runs in the family so nastopile tri generacije Douglasov, Kirk, Michael in Cameron.  "Catherine je ženska mojega življenja. Moje sanje,« pravi o svoji ženi.  Usodna privlačnost je prestrašila zakoneke može. Kriva je bila Glen Close.  Kitajski sindrom: njegova soigralca sta bila Jack Lemmon in Jane Fonda, |