Maruša Vidmar, dobitnica nagrade Lydie Wisiakove za življenjsko delo.

Maruša Vidmar 

Maruša Vidmar, upokojena balerina baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana ter pedagoginja klasičnega baleta, je v svoji 23-letni plesni in prav toliko časa trajajoči pedagoški karieri doživljala vzpone in padce. Z vztrajnostjo, voljo, samodisciplino, pridnostjo in ljubeznijo do baletne umetnosti je dokazala, da je iz pravega testa. Pohvali se lahko z nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo, ki ji jo je podelilo Društvo baletnih umetnikov Slovenije (DBUS). Maruša Vidmar zna uživati življenje, ljudi pa navdihuje s svojim nalezljivim optimizmom, pozitivno naravnanostjo in neizmerno vitalnostjo.

Rodila se je 15. februarja 1944 očetu Ivanu in mami Ljudmili kot druga hči. Bili so tipična delavska družina, živeli so na Viču in pozneje v Štepanji vasi. Mama je bila priučena šivilja in je delala doma, oče pa je bil čevljar. Ker je rad balinal, se je vračal domov pozno zvečer. Maruša ga je zato bolj malo videla, mu je pa z veseljem nosila kosilo v delavnico. Najraje je imela nedelje, ko sta se z očetom takoj po zajtrku odpravila balinat skupaj.

Maruša je že zelo zgodaj ugotovila, da se brez muje še čevelj ne obuje, zato je že pri rosnih 10 letih služila prve denarce. Sosedam je pomagala pri čiščenju v kuhinji ter jim prinašala stvari iz trgovine, za zasluženi denar pa si je kupovala knjige. Brati se je naučila že pri petih letih, ko je opazovala sedem let starejšo sestro Silvo pri pisanju domačih nalog. »Sem pravi knjižni molj,« pravi in dodaja, da so bile njeno prvo čtivo pravljice, med katerimi ji je bila najljubša Pepelka. Zgodaj se je naučila tudi kuhati, za kar se mora zahvaliti svoji mami, ki jo je te veščine naučila po nareku, medtem ko je šivala.

Z disciplino do uspeha
Že kot otrok je rada poplesavala po dvorišču. Opazila jo je soseda in predlagala njeni mami, naj jo vpiše v baletno šolo. Oče, ki sprva ni bil navdušen nad to zamislijo, je kmalu ugotovil, da bo balet koristil hčerinemu zdravju in jo poleg vsega še discipliniral. Marušin talent in tudi dar za improvizacijo so opazili tudi v baletni šoli, saj so jo kljub poznim letom, pri 13, sprejeli pod svoje okrilje.

Svojo prvo vlogo, ki ji je dala krila za naprej, je Maruša Vidmar odplesala že v prvem razredu baletne šole, ko je v predstavi Pina Mlakarja z naslovom Pepelka odigrala prvo od 12 ur. V četrtem razredu je nato skoraj obupala nad baletom, dokler ji ruska profesorica Murašova ni izrekla poglavitnih besed in te so ji dale ponoven zagon: »Maruška, precej bolje danes.«. Po nižji baletni šoli, ki je trajala štiri leta, je nato v petem razredu plesala kot ena od labodk v Labodjem jezeru. »Takrat smo se komaj naučili stati na špicah, pa smo že plesali v Labodjem jezeru, kar je bilo zelo zahtevno,« je pojasnila vrhunska balerina. Velika je bila 164 centimetrov, tehtala pa je 48 kilogramov. Težav z vzdrževanjem telesne teže na srečo ni imela. Trenutke bolečine in nemoči, ki so stalni spremljevalci baletne kariere, je premagovala najprej na vajah in nato na odru. »Stisneš zobe in greš naprej,« nam je pojasnila in povedala, da je uživala prav v vsaki vlogi. Že na začetku kariere jo je zelo zaznamoval ogled filma Labodje jezero z balerino Majo Plisecko. Ta jo je izredno navdušila s svojim plesom. »Boljšega laboda v življenju še nisem videla. Najbolj so me očarali njene roke in njena celotna interpretacija.« Ko je potem sama zaplesala Belega laboda v Labodjem jezeru, se je upravičeno razveselila pohvalnega pisma neke gospe, ki si je v Moskvi ogledala Labodje jezero z Majo Plisecko. »Moje roke so jo spomnile na roke Maje Plisecke,« je povedala s ponosom. »Prave skrivnosti, lepoto in veliko zahtevnost baletne umetnosti sta mi res odkrila starosti slovenskega baleta, Pia in Pino Mlakar.«

Predana pedagoginja
Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, je znameniti citat iz Malega princa, po katerem se ravna Maruša Vidmar in po katerem se je zgledovala, ko je svoje znanje predajala svojim učencem. »Bila sem zelo zahtevna in odločna pedagoginja, vendar sem bila svojim učencem kot druga mama.« Mož Vojko Vidmar, ki je tudi baletnik, ji včasih v šali reče ga. Zaharova (op. lik iz nekega ruskega filma o kruti ruski pedagoginji). »Res je, da sem bila pri izvedbah zelo zahtevna, nikoli pa nisem trpinčila ali besedno žalila učencev. Imela sem potrpljenje in veliko spodbudnih besed na zalogi,« je pojasnila Maruša Vidmar. Leta 2001 je prejela tudi Škerjančevo diplomo za izredne dosežke na področju baletne pedagogike. Če bi se morala odločiti med kariero balerine in pedagoginje, bi verjetno izbrala zadnje, saj je že kot deklica govorila, da bo postala učiteljica. Na vprašanje, kaj bi počela v življenju, če se ne bi ukvarjala z baletom, je brez premisleka odgovorila, da bi bila igralka, hkrati pa ugotovila, da je to v bistvu že zdaj. »Če hočeš biti razumljiv pri baletu, moraš znati tudi igrati,« je potrdila.

Uživa v življenju
Na odru si ni pridobivala le potrebnih izkušenj, temveč se je med plesalci oblikovalo tudi dobro prijateljstvo. V teatru je tako spoznala svojega bodočega moža Vojka. Prijateljstvo je preraslo v ljubezen in kmalu sta skupaj privarčevala denar za stanovanje, se vanj preselila in se nato tudi poročila. Prihodnje leto bosta praznovala 40. obletnico. Skupaj sta veliko prepotovala. Bila sta v Indiji, Malem Tibetu, Indoneziji, Mehiki, Afriki in drugje. Maruša je najbolj ponosna na to, da se je pri svojih 58 letih povzpela na skoraj 6000 metrov visoki Kilimandžaro. Navdušeno je razložila, kako jo je takrat osupnil deževni gozd z bujnim in slikovitim rastlinjem.

Kmalu sta se Maruši in Vojku rodila dva otroka, zdaj 33-letna Urša in 30-letni Anže. Za Uršo se je izkazalo, da ima dobro baletno dispozicijo, zato se je odločila iti po stopinjah staršev in je balerina. Bila je celo učenka svoje matere. Anže se je odločil za popolnoma drugo smer in se ukvarja z računalništvom kot sistemski inženir na sistemih Windows in Linux.

Upokojena balerina in pedagoginja klasičnega baleta tudi zdaj ne počiva, temveč se na Društvu baletnih umetnikov Slovenije ukvarja s sposobnimi mladimi baletniki, ki se nimajo priložnosti pokazati, in jih pripravlja za različne koncerte društva. Sicer pa najbolj uživa v svoji hiši v Istri, kjer ima, kot pravi, svoj azil. Tam se posveča vrtnarjenju, sosedovim mačkam in psom ter še vedno rada hodi v hribe. Njen dan se obvezno začne z ritualom ob kavi, ko načrtuje svoj dan. Ker ljubi knjige in jo zelo zanimajo različne religije, se zdaj ukvarja s Koranom. »Rada bi ugotovila, kaj je takšnega v Koranu, kar je pripeljalo ljudi do tega, da se stvari v svetu tako zapletajo,« dodaja. Poleg tega proučuje težko razumljive verze hindujske Bagavadgite, tuja pa ji niso niti dela Dalajlame.

Izkušena balerina in pedagoginja se je v svoji bogati karieri naučila, da je treba za uspeh trdo delati. Pridnost, vztrajnost, predvsem pa ljubezen do vsega, kar nas obdaja, so recept za uspeh. »V delu je treba tudi uživati,« dodaja pozitivno naravnana Maruša Vidmar. V svojem življenju pa ne bi spremenila ničesar. »Zame je vsak dan najlepši. Imam družino, otroke in delala sem, kar sem si želela. Kaj lepšega bi sploh še lahko hotela?«

Fotogalerija vsebine

S svojo mamo ob rojstvu.

V varnem maminem naročju pri dveh letih.

Z družino (z leve): sin Anže, hči Urša in mož Vojko

Vlogo žene v Suiti iz baleta Lok je odplesala z možem Vojkom, za kar sta leta 1971 prejela Župančičevo nagrado mesta Ljubljane.

Na vrhu Kilimandžara z možem Vojkom in hčerjo Uršo.