Mark Boyle

Kaj je najpomembnejše za srečo odraslega zdravega človeka? Poenostavimo in pomislimo le na tri glavne vire sreče. Je za srečo najpomembnejša ljubezen? Veliko ljubezni? Seks? Veliko seksa? Denar? Veliko denarja? Različne kombinacije ljubezni, seksa in denarja, zlasti »veliki trojček«, veliko ljubezni, veliko seksa in veliko denarja? Ni nujno!

Poglejte mojega londonskega someščana, ruskega oligarha Romana Abramoviča, ki ima vse, od seksi mlade Darje do milijard (poleg orjaških in razkošnih letala, jahte, hiš in posesti)! Ste ga že videli na kakšnem posnetku, na katerem ne bi bil videti kot bi imel resno »zaprtje«? Nekakšen nasmeh se na njegovem obrazu pojavi le, kadar njegov angleški nogometni klub Chelsea zmaga. Je gospod Roman izjema, ki potrjuje pravilo? Zelo verjetno.

Ljubezen in seks me ne zanimata ... Brez panike, ne zanimata me le trenutno, ker bi se rad posvetil denarju. Nikoli nisem bil ljubitelj ali oboževalec denarja, ali si ga želel imeti veliko. To ni bil nikoli moj življenjski cilj, ali eden življenjskih ciljev. Če bi bil, bi se moral ukvarjati s čim drugim kot s pisanjem v slovenščini oziroma z »delom«. S svojim delom in »klasičnim« delom ni mogoče obogateti. Kar je zares pomembno, kadar gre za denar, je, da količina denarja, ki ga zaslužiš, oziroma denarja, s katerim razpolagaš, ni izvor skrbi, ki so, kot sem lahko ugotovil na svoji koži, veliko bolj mučne in neprijetne, kot mislijo tisti, ki jih nikoli niso izkusili. A dovolj o moji malenkosti ...

            Malo pred koncem starega leta je v Britaniji dočakal svojih 15 minut slave Anglež Mark Boyle, ker je preživel leto dni brez denarja. Ima se tako dobro, da bo še živel brez njega. Mark, ki je star 30 let, pravi, da je, ko se je odpovedal službi, imetju in denarju in se odločil za preprosto življenje brez njega v stari zarjaveli avtoprikolici na svojem jutru zemlje, sprejel najboljšo odločitev v življenju.

»Fantastično se imam. Nikoli se nisem zavedal, koliko stresa in skrbi mi je povzročal denar, dokler se ga nisem iznebil. Nikoli prej se nisem počutil tako zdravega in telesno močnega,« trdi Mark in priznava, da je teže pridelati hrano, kot je kupiti, pa tudi, da je prav vse bolj zapleteno, od umivanja do uporabe starih časopisov namesto toaletnega papirja, in da za vse porabi veliko več časa in energije. Zaradi življenja brez denarja je, vsaj začasno, ostal brez ljubezni in seksa (vsaj v dvoje), saj ga je zapustila zaročenka, ki ji novi življenjski slog (brez denarja) ni ustrezal. Pogreša le družabno življenje, vendar manj kot na začetku, saj na bližnji kmetiji podobno živi od sedem (tudi pozimi) do 20 (samo poleti) rojakov, h katerim odhaja na obisk s kolesom. Eden izmed njih ga je naučil variti pivo. Mark je zadnjih 360 funtov porabil za nakup sončne celice, pridobljeno elektriko pa uporablja za prho, polnjenje mobilnega telefona, ki ga ima samo za sprejemanje klicev, in mobilni računalnik, ki mu je bil v veliko pomoč pri življenju brez denarja, ko je iskal in našel različne oblike pridelovanja hrane in druge vrste napotkov za življenje, za katerega se je odločil. Ker se je odpovedal življenju brez denarja, bo - zaradi računalnika - zaslužil precej denarja. Kako!?! Napisal je knjigo o svojem enoletnem življenju brez denarja z naslovom Človek brez denarja (The Moneyless Man), ki bo izšla spomladi. Ves izkupiček je namenil skladu, ki naj bi pomagal pri nastanku skupnosti »svobodno« (enako) živečih ljudi.

            Dvomim, da bi lahko več kot nekaj tednov živel kot Mark in brez denarja, tudi če bi moral preživljati le sebe, ugotavljam pa, da je, če je nujno, mogoče živeti tudi z manj denarja in celo precej manj denarja, kot si vajen. To ne pomeni, da sem kaj manj jezen na tiste, ki so krivi za to, na primer povampirjeni britanski bankirji v Cityju, ki so se vedli, kot bi bil City kazino, ali politiki, ki so jim to dovolili, ker so trdili, da bomo zaradi Cityja vsi bogatejši. Na Otoku smo prejšnji teden izvedeli nekaj, kar me ne preseneča: prepad med revnimi in bogatimi je enako velik, kot je bil neposredno po drugi svetovni vojni. Revnih je 19 odstotkov Otočanov - skoraj petina (povprečje v EU je 16 odstotkov). Poleg tega so revni v Britaniji med najrevnejšimi v Evropi. Raziskava je tudi pokazala, da je britanska družba ena najbolj neenakopravnih družb na svetu.