Ne vem natančno, kako je v Sloveniji z odvozom smeti, vem pa - tudi iz osebnih izkušenj -, da ta v Britaniji povzroča napetosti v zakonskih in drugih parih, po navadi na predvečer ali jutro dneva, ko pobirajo smeti.

Ne vem natančno, kako je v Sloveniji z odvozom smeti, vem pa - tudi iz osebnih izkušenj -, da ta v Britaniji povzroča napetosti v zakonskih in drugih parih, po navadi na predvečer ali jutro dneva, ko pobirajo smeti. Pri poročeni Lucy Cavendish, ki je čez noč postala junakinja številnih moških v Britaniji, jih pobirajo ob četrtkih. Ker njena družina živi v hiši, morajo smeti postaviti na pločnik pred njo. Preden se je odločila za junaško potezo, je v četrtek zjutraj - pravi ona - med njo in možem vrsto let potekal približno naslednji dialog.

 »Četrtek je. Lahko pripraviš smeti?« (Vmes je razmišljala o tem, zakaj ga mora vsak teden spomniti na to, saj pridejo ponje na isti dan)

»Bom, ja ...« ji odsotno odgovori mož.

»Si pripravil smeti?« pol ure kasneje vpraša Lucy.

»Bom ... čez minuto,« odgovori on, še vedno nezainteresirano.

»So smeti že pripravljene?« nekaj minut pozneje vpraša Lucy, čeprav dobro ve, da niso.

»Ne, niso, saj sem rekel, da jih bom pripravil čez minuto,« reče on s povišanim, jeznim glasom.

»To si rekel že nekaj minutami in pred pol ure, pa jih še vedno nisi pripravil. Smetarji bodo vsak čas tukaj, zamudili jih bomo in bomo imeli smeti ...« jezno reče Lucy, ki je mož ne posluša več, ker teatralno vstane in vleče smeti po privozu do pločnika, vmes pa polglasno mrmra: »Kakšna tečnoba!«

Zveni domače? Lucy in njen mož sta imela podobne »dialoge« o pospravljanju, sesanju (prahu), obešanju perila in tako naprej, vse dokler si Lucy ni priznala, da je v resnici tečnoba (v angleščini je to nag), se junaško odločila, da en teden ne bo tečnarila (nagging) za nič in da bo začasno pokopala žensko prepričanje, da nobeni ženski ne bi bilo treba tečnariti, če bi moški naredili to, kar jih prosijo, naj naredijo, takrat ko jih prosijo, naj naredijo ...

Britanka Lizzi Vandorpe je napisala celo knjigo o tem, kako so njeno tečnarjenje in prepiri o gospodinjskih in hišnih opravilih uničili njen prvi zakon (The Blessings Book of Marriage, ki jo lahko najdete na theblessingsbook.com), v katerem so se drug za drugim rodili trije otroci. Oba z možem sta bila zaposlena, o delitvi obilja domačega dela pa se nista niti pogovarjala, kaj šele, da bi ga razdelila. Dokler ni bilo prepozno.

V posebni britanski strokovni študiji so ugotovili, da žene tečnarijo 7920 minut oziroma pet in pol dni na leto: o gospodinjsko-hišnih opravilih, o moževem pitju (alkohola) in premajhni skrbi za lastno zdravje, o tem, kako jih čustveno zanemarja (ne kupi darila za rojstni dan, se ne spomni na obletnico poroke in podobno), o tem, da naredijo veliko manj za otroke kot one in tako naprej. Zakonski svetovalci, ki rešujejo zakone, precej soglasno ugotavljajo, da so žene visoko motivirane in imajo zelo razvite zahteve, možje pa so precejšnje lenobe, ki se trudijo doma narediti čim manj. Če ženskam ne ustrežeš, tečnarijo, vpijejo, kričijo. Moški potrebujejo kratka in jasna navodila. Ženske jih ne morajo dati, če same ne vedo, kaj natančno hočejo. Gre torej tudi za kratki stik. Moški so tudi podkupljiva bitja. Morda so moški res kot psi, ker se bojijo sesalnika za prah (spomnil sem se smešnega napisa v trgovini z gospodinjskimi pripomočki, na katerega me je letos opozorila najdražja med počitnicami v Španiji), vendar bodo rade volje posesali dom, če bodo za to nagrajeni v, na primer, postelji ...

In kaj je ugotovila naša Lucy po enotedenskem bojkotu tečnarjenja? Najprej to, da njen mož sploh ni opazil, da ga je ukinila. »Se mi je zdelo, da je bilo doma mirnejše, manj stresno,« je dejal, ko mu je povedala. Prav tako ni opazil, da je bila hiša v velikem neredu. Zmenila sta se, da bo ona nekoliko znižala, on pa zvišal standarde. To, kar mene - kot moža in sogospodinjca, ki kljub obilju dela dovolj (po mojem) sodeluje pri domačih delih - najbolj jezi, je žensko posploševanje in pretiravanje. Saj poznate ugotovitve »kar naprej samo pospravljam za vami«, »kar naprej samo perem« in podobno? Ko sem zadnjič najdražjo med večernim telefonskim pogovorom slišal reči »Ves dan sem bila v kuhinji!«, nisem ostal tiho, ker je bilo to - tistega dne - zelo daleč od resnice ...

Zdaj pa moram nehati pisati.

»A lahko obesiš perilo, prosim!« slišim iz ... kuhinje (tretjič do četrtič). Vnaprej me skrbi, kdaj bom vse to zlikal. Šalo na stran, Branko, to so resne zadeve!