POSEBEJ ZA LADY IZ LONDONA PIŠE BRANE KASTELIC 

            Če si nekakšen teniški odvisnik in »wimbledončan«, ti konec junija in na začetku julija nikjer ni tako lepo kot v Wimbledonu, posebno, če na najstarejši (prvič je bil leta 1877) in po prepričanju mnogih najboljši teniški turnir sije sonce in so temperature od 23 do 24 stopinj. Za zmagovalce in zmagovalke, sedanje in nekdanje, je vsekakor najboljši, saj jih organizatorji gostijo kot teniško aristokracijo.

            V wimbledonski vasi (delu Wimbledona, v katerem se nizajo dobre restavracije in butiki), ki je najbližja najbolj ekskluzivnemu teniškemu kluba na svetu, v katerem poteka 14-dnevni turnir grand slam, je te dni kozmopolitski vrvež ljudi z vsega sveta, med katerimi dopoldne in zvečer videvaš tudi veliko znanih obrazov iz teniškega cirkusa, od današnjih igralcev do nekdanjih, ki mlatijo neverjetno veliko denarja kot televizijski teniški komentatorji. Daleč največ trikratni wimbledonski zmagovalec John McEnroe, ki se seli iz studia v studio in, roko na srce, daleč najbolje in najbolj zabavno komentira. Letos je med njimi zelenec, Britanec Tim Henman, ki se je lani upokojil, potem ko je bil vrsto let edini britanski up za osvojitev naslova wimbledonskega prvaka, ki ga domačini niso imeli že od leta 1936. Letos je največje upanje Škot Andy Murray, na katerega mediji dodatno pritiskajo z ocenami, da bi bila njegova zmaga veliko več vredna kot ček zmagovalca, na katerem piše: 850.000 funtov (991,538.94 evrov), kar je zelo veliko denarja za 14-dnevno delo oziroma sedem zaporednih teniških zmag. Andyju za naslov prvaka napovedujejo nič manj kot deset milijonov funtov v razmeroma kratkem času.

            Odsotnosti poškodovanega branilca naslova, Španca Nadala, niso kdo ve kako dolgo objokovali. Pozornost so preusmerili na lanskega »podkralja« (finalista) in prej dolgoletnega kralja Rogerja Federerja, ki mu je, namesto Nadalu, pripadla vsakoletna posebna čast prve igre na osrednjem igrišču, nad katerim so postavili premično harmonikarsko streho, ki je prvi teden turnirja morda sploh ne bodo potrebovali. Ni šlo brez zadnja leta tradicionalne Federerjeve mini modne revije. Vse je skladno z dolgoletno tradicijo, od jagod s smetano, ki jih obiskovalci pojedo na tone, do neskončnih vrst teniških entuziastov, ki ponoči taborijo v bližnjem wimbledonskem parku.

            Tudi brez kontroverznega komentarja spet ni šlo. Zanj je poskrbel nekdanji enkratni nemški wimbledonski zmagovalec (1991), zdaj teniški komentator Michael Stich, ki se mu je posrečilo razdražiti zelo veliko skupino igralk z besedami: »Wimbledonska dekleta so tu, da prodajajo seks.« Seveda ni mislil dobesedno. Očitno misli, da so preveč seksi oblečene (preveč razgaljene?) in da preveč pozornosti posvečajo svojemu videzu, oblekam, nakitu in celo ličilom. Mimogrede - letos je daleč najbolj seksi igralka v Wimbledonu Maria Kirilenko. Prav Stich je spet sprožil tudi razpravo o tem, zakaj številne igralke med igro zvenijo domnevno tako, kot bi bile na porodu ali na snemanju pornografskega filma. Stich kritično pravi: »Morale bi poslušati same sebe po tekmah. Zvenijo grdo, ogabno, neseksi!« Da je tako hudo!?! Seveda ni. Nova prvakinja vikov in krikov na igrišču je portugalska najstnica Michelle Larcher de Brito. Res ne razumem, zakaj gre ta vik in krik, ki dekletom pomaga pri igri, tako zelo v nos oziroma v ušesa tako številnim kritikom. Tudi nekateri moški so glasni, res so manj in si z viki in kriki pomagajo le občasno, pa se ne razburja nihče. Mislim, da so stokanje, vik in krik žensk zelo seksi. Bolj sicer v postelji kot na teniških igriščih, na katerih pa niti malo ne motijo. Kar stokajte, dekleta! So moški, ki so zgroženi tudi nad krikom in vikom žensk v postelji. Ko se moškemu zgodi prvič, se lahko celo ustraši. Bodite pogumni, Michael Stich pa naj se omeji na komentiranje ... tenisa.