Zadnje dni družinskih počitnic v Španiji kot vedno doživljam z mešanico uživanja vsega, kar imam tukaj rad (slep za vse, česar morda nimam rad), in strahom pred vsem, česar tam (v Angliji) na maram (slep za vse pozitivne strani življenja v Angliji, posebno v lepem zelenem Wimbledonu), kjer me čaka nov boleč udarec - po Adrianu pred dvema letoma bo letos na začetku oktobra tudi Annabel postala študentka in se začasno odselila od doma, v študentsko naselje univerze Portsmouth na južni angleški obali. Študirala bo sociologijo. Upal sem, da bo tudi ona dobila prostor na univerzi v Readingu, kjer študira Adrian, ki bi lahko malce popazil nanjo, pa se ni izšlo.

Družinske počitnice so mi pomenile še veliko več kot ponavadi. Zaradi Annabel pa tudi zato, ker sta bila tukaj dva tedna tudi brat Iztok in svakinja Luča in bratov najboljši prijatelj (tudi moj dober prijatelj) Bogo in njegova najdražja Dragana. Upam, da ni znamenje staranja to, da postajam čedalje bolj čustven, posebno ko gre za družino, tudi širšo, in prijatelje. Čustven sem vedno bil, čeprav tega zunaj ljubezenskih in družinskih krogov nisem pretirano razkazoval. Če bo šlo tako naprej, bom vsak čas začel z vlažnimi očmi gledati filme, kot so V vrtincu in Dr. Živago.

Naužil sem se sonca in morja. Postal sem še boljši kuhar, kot sem bil. Malo kdo vam bo pripravil tako dobre sardine na žaru (kilogram stane le dva evra in pol) ali škampe na žaru (šest evrov in pol za kilogram), ki jih polivam z mešanico olivnega olja in španskega penečega vina (že tista za en evro in pol so zelo okusna). Pekel sem tudi vrsto drugih okusnih rib in pripravljal izvrstne solate - vsa španska zelenjava je približno desetkrat okusnejša od britanske.

Zahvaljujoč aktivnemu športnemu življenju, posebno tenisu, plavanju in obiskom fitnesa (tja me je »gnal« Adrian), je koleno, ki sem si ga poškodoval spomladi na tenisu, veliko bolje, saj mi je uspelo okrepiti mišice in vezi okrog njega. Nameraval sem tudi slikati in sem s seboj prinesel vse, pa ni bilo časa, ker sem moral tudi veliko delati (pisati), najraje ob zgodnjih jutrih na terasi in pozno v noč.

Če potegnem črto pod letošnje počitnice, sem več kot zadovoljen, čeprav sem bil sedemkrat pri sicer šarmantnem, a nesposobnem zobozdravniku iz Argentine (z enako težavo, ki je ni in ni znal odpraviti), in čeprav so bile v znamenju recesijskih časov. Ko sem te dni prebral, s čim vse Britanci (kar sem »tehnično« tudi sam) »zatežijo« svojim ambasadam in drugim diplomatskim predstavništvom (Britanija ima po svetu 261 konzulatov), ko so v tujini, sem pomislil, da bi morda tudi sam zahteval pomoč pri odpravljanju vsaj »zobne« težave.

Objavljeni podatki so za leto 2008. Pomoč je zahtevalo 2,1 milijona Britancev na tujem, od tega 35.000 upravičeno, in jo tudi dobilo. Celo 11.000 jih je izgubilo potni list. Največ težav imajo v Španiji, ker jih sem prihaja največ. Neprimerno vedenje, na katero velikokrat vpliva pretirano pitje, je bil glavni razlog za to, da je pomoč britanskih diplomatov v Španiji potrebovalo več kot 5000 Britancev. Od tega jih je 2290 kršilo zakone. Več kot 7500 jih je v Španiji izgubilo potni list. Petintrideset Britank je prijavilo »seksualni napad«, 22 pa posilstvo.

Česa vsega ne zahtevajo Britanci od svojih diplomatov. Nekdo je zahteval pomoč pri varstvu otrok, nekdo vremensko napoved v Britaniji, nekdo plačilo računa za taksi, nekdo rezervacijo letalske vozovnice, nekdo napotke za pripravo marmelade. Za najbolj nenavadno zahtevo je poskrbela Britanka, ki si je dala v Španiji povečati prsi. Ker ni bila zadovoljna z rezultatom, je poklicala britansko ambasado v Madridu in zahtevala, da njeno težavo odpravi zunanje ministrstvo. Drugače pa: tako na pogled bi rekel, da delajo španski lepotni kirurgi čedalje boljše povečave.

Ah, ja, pogrešal bom dneve, ko sem bil obdan z ženskami, zgoraj brez, kamor koli sem pogledal. Kot sem rekel: čedalje bolj sem čustven.