Po vsakem posameznem šovu sem čutil praznino, ki je dosegla velikanski vrhunec po finalu. Po eni strani sem navdušen, da smo ta projekt uspešno izpeljali do vrhunskega finala, ki je bil spektakl, kakršnega Slovenija še ni doživela, po drugi pa občutim v sebi velikansko praznino. Lepo sem se imel.

Ne vem, ali ste že kdaj delali šest nedelj zapored ... skoraj do polnoči. Veliko, več kot 80, nas je bilo, ki smo delali šest nedelj zapored, od ... ne spomnim se več kdaj, pa vse do 6. junija, do velikega tivolskega finala šova Slovenija ima talent, ki je bil - v mojih očeh, za žirantsko mizo, pa tudi po tem, ko sem si ogledal posnetek finala - daleč največji »spectaculo« v zgodovini televizijskega medija v Sloveniji, za katerega je brezhibno poskrbela Pop tv. Če petim polfinalom in finalu dodam še dva zaporedna dolga delavna konca tedna v Drami, kjer smo v šestih dneh posneli prav toliko avdicijskih šovov, in letanje med Londonom in Ljubljano, ki ga je bilo veliko, in nanizanko intervjujev in morje izjav, sem se, na kratko - »nadelal« kot že dolgo ne. Toliko bolj, ker zaradi talentov moje drugo delo ni obstalo: od pisanja o britanskem dogajanju in erotičnih zgodb. Tako malo časa je bilo, da 1. junija nisem imel časa zares praznovati svojega rojstnega dne, ki ga omenjam le zato, ker se vsem, ki ste mi želeli vse najboljše na vse mogoče načine (zlasti na Facebooku), najlepše zahvaljujem tudi tukaj.

            Prvič sem bil zares zraven pri ustvarjanju televizijskega šova, kot je ta. Glavni vtis je: kako zelo veliko talentiranih, prizadevnih in pridnih ljudi mora biti zraven, da je to ... to, da televizijskemu gledalcu pričarajo tri ure in več dolgo zabavo, ki je dosegla vrhunec v finalu. Vsi po vrsti si zaslužijo hvalnice! Delo pri takšnem šovu se ne začne, kadar se začne prenos, ampak kadar se ta konča - delo pri pripravi naslednjega obroka šova.

Izjema je bila finalna oddaja.

            Kako sta vi doživeli finale? Upam, da ste bili v Tivoliju, kjer je bilo ozračje naelektreno. Sam sem se imel bolje kot kdaj prej! »Finalno« dobro. Kako se ne bi! Na odru se je zvrstilo deset vrhunskih finalnih nastopov, »nadtalenta« Peter in Vid sta bila spet povezovalna »carja«, tokrat v frakih, v katera ju je oblekla Metka Albreht, stilistika s Pop tv, ki nas je Petra, Vida, Lucienne, Branka in mene od avdicijskih oddaj, veliko večino nastopajočih pa od polfinalov, vrhunsko oblačila in si za svoj okus in trud zasluži posebno velik JA. Tudi vsi trije žiranti smo bili v finalu zelo dobre volje in v zelo dobri kondiciji, delno zato, ker nas - v nasprotju s polfinali - ni čakala mučna odločitev o drugem polfinalistu, kot prej v petih polfinalih. Mislim, da smo vsi trije, vsak po svoje, dobro in pošteno opravili svojo velikokrat zelo težko in nehvaležno nalogo. Sam sem bil vsekakor navdušen nad »kolegoma«. Z Lu, ki je pred začetkom šova nisem poznal, sva postala zelo dobra prijatelja, z Brankom, s katerim sodelujeva že več let, sva postala še boljša prijatelja kot prej. Tudi Petra in Vida, ki sta vedno dobre volje, in vedno nasmejano energije polno Metko, ki jih pred tem šovom nisem osebno poznal, štejem med svoje nove zelo dobre prijatelje. Kljub oblici dela in napora sem užival in vesel sem, da so se na Pop tv spomnili name, ko so se odločali o »sodniški« trojki. Odkrito priznam, da sem užival tudi v dodatni pozornosti in pohvalah, ki sem jih bil deležen med ljudmi, zlasti otroki.

Sam sem bil med finalom dobro volje tudi zato, ker sem imel za seboj, ne prav daleč, svojo družino, ki je priletela iz Londona, da bi videla »tatija« v akciji, potem pa so neizmerno uživali vsako minuto finalnega spektakla. Mali Aaron je bil najbolj navdušen na skupino Dunking Devils, Annabel in Adrian nad plesno skupino Maestro (jabolki, ki nista padli daleč od drevesa), žena Neva nad zmagovito malo pojočo princesko Lino. Iz Londona sta na finale priletela tudi para angleških prijateljev, ki sta bila več kot navdušena: nad šovom (največji šov, kar so jih videli v življenju), nad nastopajočimi talenti (vrhunski, boljši od britanskih), Ljubljano (lepše je kot v Parizu), Slovenijo (videli so Postojnsko jamo in Bled - tudi z Blejskega gradu), nad eno vodilnih znamk piva (oba moška) in nad »šopingom« (obe ženski).

 Po vsakem posameznem šovu sem čutil praznino, ki je dosegla velikanski vrhunec po finalu. Po eni strani sem navdušen, da smo ta projekt uspešno izpeljali do vrhunskega finala, ki je bil spektakl, kakršnega Slovenija še ni doživela, po drugi pa občutim v sebi velikansko praznino. Lepo sem se imel. In upam, da ste se imeli tudi vsi, ki ste bili zraven ob nedeljah zvečer. Kaj naj še rečem drugega kot: »The show must go on!« Ta šov se vsekakor mora nadaljevati, predvsem zaradi - prepričan sem - še na tisoče neodkritih talentov po vsej Sloveniji, ki zdaj vedo, kakšno priložnost jim lahko ponudi ta oddaja!