Bojim se, da vam bom naslednjih nekaj tednov »težil« s slikami iz tega sončnega paradiža.

Pa sem spet tam, kjer sem najraje: v Mojacarju, na španskem jugu. V tem, zame usodno privlačnem kraju na »costi« Almerii v pokrajini Andaluziji preživljam že šestnajsti avgust zapored. Ne bi se rad ponavljal (malo se bom), vendar: nikjer mi ni tako lepo, kot mi je tukaj, čeprav se je v minulih šestnajstih letih tukaj marsikaj spremenilo in čeprav mi nekatere spremembe niso všeč.

Sem pač eden izmed tistih ljudi, ki takoj podležejo magičnosti tega kraja, ki so ga Španci pred leti razglasili za El Rincon del Embrujo. El Rincon je kot, tudi kotiček, Embrujo pa očaranje, čar. Mojacar je vsekakor očarljiv kotiček. Najbolj sončen kraj najbolj sončnega dela Španije. Mojacarja sta dva. V stari, veliki, šarmantni, romantični vasi Mojacar, ki je stoletja nastajala na enem izmed najvišjih mojacarskih gričev, še vedno prevladuje arhitekturni pečat, ki so ji ga dali Mavri, potomci Arabcev in Berberov in zavojevalci Iberskega polotoka. Pozna se tudi Mojacarju Playi, Mojacarju na plaži, ki je zrasel pod vasjo, vzdolž obale, ob kateri je sedemnajst kilometrov peščenih plaž, ki jih prekinjajo samo maloštevilne male drage.

Edinstvenemu čaru Mojacarja sem podlegel toliko bolj kot Neva in najini trije otroci, ki ga imajo za drugi dom, ker mi leto za letom prinaša to, kar po vedno napornih enajstih mesecih najbolj potrebujem: vročino, sonce, peščeno obalo, morje, »razgled« na polgola ženska telesa in ... popolno sprostitev, to zadnje posebej v jutranjih urah, ko s terase opazujem sončni vzhod nad Sredozemljem. Letos imam za seboj še posebej naporno leto, v katerem se je zelo veliko zgodilo (tudi nepričakovanega), in komaj sem čakal na začasno selitev na španski jug. Spet smo potovali z avtom, ker zaradi različnih razlogov ni bilo mogoče določiti datuma odhoda. Iz Wimbledona smo se odpeljali ob devetih zjutraj, prag doma v Mojacar Playi smo prestopili ob sedmih zvečer naslednjega dne. Vmes smo prespali v prijetnem motelu blizu Lyona v Franciji. To je pomenilo, da sta me drugi dan čakali dve tretjini približno 2400 kilometrov dolge poti. Na njej letos ni bilo nič posebnega. Prometa je bilo presenetljivo malo.

Kriza še kar traja? Žal ... ja. Tudi Mojacarju se pozna. Sam sem opazil, da je precej manj ljudi, ameriški prijatelj Ric, ki tukaj živi že štirideset  let, pa pravi: »Ista zgodba kot lani. Restavracije in bari so prazni. Plaže pa so polne!« Ric je eden izmed najbolj znanih ljudi v Mojacarju. Njegovo družinsko podjetje je tukaj kraljevalo dobrih trideset let: na vseh mojacarskih gričih so hiše in stanovanjske soseske, ki so jih zidali oni, vedno pa so se ukvarjali tudi z oddajanjem hiš in stanovanj ter drugimi posli. Na Ricov nekdanji milijonarski status spominja samo še orjaška vila na vrhu najvišjega mojacarskega griča. Joby, najstarejši izmed njegovih treh sinov,  je tisti, ki mi pove, da prvič razmišljajo, da bi odnehali. Kako ne bi! Lani so prodali samo dve hiši in eno garažo, letos še ničesar. Tako hudo in slabo je, ja! Na španskih costah je več kot milijon neprodanih hiš in stanovanj, vsepovsod je videti gradbišča, na katerih samevajo žerjavi. 41-letni Joby se že drugo leto zapored vozi s starim land roverjem, ker nima denarja za zavarovanje svojega dragega beemveja, ki stoji pred njegovo hišo. To zaman prodaja že drugo leto zapored, ker bi se rad preselil v Ameriko, kar se, po mojem, nikoli ne bo zgodilo.

Začetka letošnjih počitnic v Mojacarju je najbolj vesel Aaron, ker so  letos prvič sem prišli na dvotedenske počitnice nekdanji danski sosedje iz Wimbledona - Aaronov prijateljček August z družino. Aaron in August sta nerazdružljiva. To so že tretji nekdanji sosedje iz Wimbledona, ki so počitnikovali v Mojacar Playi zahvaljujoč naši promociji. Nekdanji ameriški sosedje in nekdanji francosko-nizozemski sosedje (oboji s po tremi otroki) so bili že dvakrat. Danci pa so prvi, ki jim je tukaj tako všeč, da bodo verjetno kupili počitniški dom. Kot so ga lani slovensko-nemški prijatelji iz Wimbledona - med prvim dopustom v Mojacarju. Mojacarski turistični delavci bi mi morali podeliti kakšno priznanje. Ali pa tudi ne - ne vem, pred koliko leti sem Mojacar na tem mestu prvič omenil, hvalil in koval v zvezde, vem pa, da se moj trud ni kdo ve kako obrestoval v Sloveniji: tukaj še vedno ne vidim, ne slišim in ne srečam Slovencev. Bojim se, da vam bom naslednjih nekaj tednov »težil« s slikami iz tega sončnega paradiža.