Po dveh tednih v Mojacar Playi na španskem jugu sem že veteran življenja brez dolgih hlačnic in rokavov, brez čevljev, brez nogavic in brez vsega, kar me v sklopu tako imenovanega »normalnega« (zapletenega) življenja moti, utesnjuje, ovira in vse večkrat razburja. Čedalje raje imam preprosto življenje in prav nič me ne moti, da je tukaj dan za dnem skoraj popolnoma enak, počasen in miren, tako zelo drugačen, kot je doma v Wimbledonu. Zgodnja mojacarska jutra so res podobna londonskim: tudi na počitnicah mine redko kateri dan brez dela oziroma pisanja. Hkrati so zelo različni: ob šestih zjutraj veliko raje sedim na terasi, pišem, pijem kavo in doživljam sončni vzhod nad Sredozemskih morjem in rojstvo novega sončnega vročega dne, kot sem zaprt v delovni sobi v Wimbledonu in prepuščen - na milost in nemilost - angleškemu loterijskemu vremenu. Ko okrog desetih, ko vsi še spijo, postane prevroče, skočim v bazen.
 Dolgo nisem vedel, da me španski način življenja tako zelo privlači prav zaradi svoje preprostosti. Poglejte, na primer, jedilni list v kateri koli španski restavraciji (v Španiji). Preprosti so in skoraj na vseh ponujajo enako hrano. Mešana solata, šunka in sir, riba ali zrezek ali paella (španska rižota: z mesom ali morskimi sadeži ali mešana), zaliti z rdečim vinom (vino tinto) so dovolj dobri za vsakogar ne oziraje se na globino žepa. Hrana in pijača sta le del kosila ali večerje in nista nič pomembnejša kot družba, pogovor in lokacija.
 Zato imaš občutek, da se nihče drug nima tako dobro pri kosilu ali večerji, kot se imajo Španci. Na sploh imaš pri njih občutek, da se imajo vedno dobro in se zabavajo, naj so v restavraciji, na ulici ali plaži. Govorijo kot dež, gestikulirajo, se smejejo … Zdi se mi, da celo med prepiri uživajo in se zabavajo.
Časi tudi v Španiji niso rožnati. Daleč od tega, saj imajo 20-odstotno brezposelnost (Mojacar je na Costi Almeriji, ta pa je del Andaluzije, kjer je brezposelnost kar 25-odstotna) in veliko drugih težav, med njimi politično korupcijo, ki posebno cveti na lokalni ravni, vendar tega ne čutiš. Občutek imam, da Španci skrbi in težave pustijo doma in da, ko gredo ven, življenje uživajo popolnoma. Zato vsepovsod, na plažah, v obalnih barih, restavracijah, na domačih terasah, odmevata smeh in glasba. Španci znajo živeti in se zabavati. Tudi v slabih časih.
 O tem sem se prepričal tudi ob Marijinem vnebovzetju, ki je v katoliški Španiji največji verski praznik. Celo na »moji« Titovi plaži, na kateri ni nikoli gneče, je bilo veliko več zelo velikih španskih družb, ki so imele na vroči peščini piknik: z veliko hrane in jedače. To me je spomnilo na še eno lepo špansko lastnost: delitev. Posebno hrane. Ves dan so jedli, pili, se pogovarjali (res se radi pogovarjajo), se smejali, zabavali in se očitno zelo dobro imeli, od jutra pa do devetih, pol desetih zvečer, ko se je na Titovo plažo začel spuščati mrak. Pozabili so tudi na siesto.
Ja, siesta, ta je še en dobrodošel španski ritual, ki ga poskuša španska oblast zadnja leta zaradi ekonomskih pritiskov zatreti. Zaman! Španci ljubijo popoldanski počitek. Na visoki poletni vročini telo in duša potrebujeta predah in ni boljšega predaha, kot sta ura, dve spanja (od štirih do šestih popoldne) v sobi, ki jo hladijo ventilatorji, nameščeni pod stropom (klimo, ki jo ima čedalje več ljudi v Mojacarju, prenašam le v avtu). Nisem veliki ljubitelj spanja, vendar se mi siesta tu in tam prileže. Posebno če se konča s … sladico. Naše sieste so prej kot španske, saj poskušamo biti na Titovi plaži okrog petih popoldne, ko je nekoliko manj vroče. Domov se vračamo okrog devetih, saj je od sedmih do devetih na plaži najlepše, morje pa najbolj prijetno. Večerja, največkrat ribe, ki so okusne in poceni, zadiši okrog desetih, pol enajstih. Okrog polnoči, pol enih se še zadnjič potopim v bazen.
Na kratko, končan je, kot bi zapel Phil Collins: just another day in paradise. Samo še en dan v paradižu. Vsaj zame.