John Major

Sreča je seveda nekaj zelo subjektivnega, zelo osebnega. Kot je morala, o kateri vse preradi razpredajo številni, med njimi tu in tam tudi politiki, največkrat s poraznimi posledicami, ker sami ne živijo po svojih »pridigah«. V Britaniji se je v novejšem času (1993) najbolj opekel nekdanji konservativni premier John Major, ki je sprožil visoko moralno kampanjo »back to basics« (vrnitev k temeljem) s poraznimi posledicami za konservativce. Med najhujšimi primeri hipokrizije, ki so prišli na dan med kampanjo, so bili minister, ki je naredil otroka ljubici, samomor žene ministra, ki je izvedela za njegovo dolgoletno ljubico, ministrova afera z mladostnikom, poročeni minister, ki je na službeni poti na državne stroške spal z moškim na klic, minister, ki je za arabske poslovneže najemal prostitutke, vrsta poslancev, ki so za gotovino v parlamentu premierju postavljali konkretna vprašanja, povezana z gospodarstvom, na katera so odgovore hoteli vedeti podjetja in poslovneži ... Žal je šele potem, ko je zgledni mož in oče Major že odletel z oblasti, prišlo na dan, da se je medtem, ko je rojakom pridigal o visoki morali, skoraj pet videval s prav tako poročeno poslanko Edwino Currie. 

Od takrat se britanski politiki bolj ali manj izogibajo pridiganju visoke morale. Sedanji konservativni premier David Cameron se je spustil na varnejše področje: pred dnevi je sprožil kampanjo za večjo srečo rojakov. Nenadoma je ugotovil, da si želi, da bi bili Britanci srečni ali vsaj srečnejši. Dva milijona davkoplačevalskih funtov bo vložil v posebno raziskavo, ki naj bi pokazala, kaj Britance osrečuje, da bi jim ministri lahko pomagali do kakovostnega, srečnega življenja. Pa ravno zdaj, ko zaradi drastičnega kleščenja proračuna velika večina Britancev vse bolj zateguje pasove? Seveda. Ni boljšega trenutka za to, da vlada pokaže, da želi poskrbeti za srečo državljanov, čeprav je celo vodilni teoretik socialističnega samoupravljanja Edvard Kardelj pred veliko leti priznal, da nam ne država ne partija ne moreta dati sreče, srečo si mora vsak poiskati sam ... Če sreče ni mogla prinesti celo partija, potem ...

Kaj najbolj osrečuje večino ljudi? Eden izmed odgovorov se mi je ponudil v nedeljo zvečer, ko sem si ogledal tretji del televizijske mininadaljevanke - drame Any Human Heart, ki me navdušuje, ker pripoveduje življenjsko zgodbo moškega, Angleža Logana, ki se mu je  zaradi nadpovprečne navezanosti na seks v življenju zgodilo veliko lepega pa tudi veliko grdega. Trenutek, ki bi ga rad delil z vami, je eno izmed Loganovih  srečanj z njegovim psihiatrom, med katerim ga Logan vpraša, kateri šoli psihiatrije pripada. Ta se nasmeje, preden odgovori, da je pripadnik staromodne enostavne šole s'n'm. In kaj naj bi bilo s'n'm? Sex and money. Seks in denar. Dodal je, da 99 odstotkov ljudi žene/osrečuje/onesrečuje seks ali denar ali oboje, in Logana vprašal, kako je z njim. »I am definitely a sex man,« je odgovoril Logan. Seks, torej. Kaj bi rekli zase? Kaj vas žene/osrečuje/onesrečuje? Seks? Denar? Seks in denar? Ne seks ne denar? Kaj bi rekel zase? Denar me prav gotovo ni nikoli gnal in osrečeval, pomanjkanje pa me je delalo nesrečnega. Kot verjetno večino drugih ljudi. Seks me je vedno gnal in osrečeval in žal mi je, da sem, kadar sem, zato - nenamerno in nenačrtno - povzročal čustvene bolečine. O pomanjkanju seksa lahko govorim samo na pamet, sem pa prepričan, da je glavni izvir nesreče, čeprav verjamem, da so tudi ljudje, ni jih sicer veliko, ki živijo povsem srečno brez seksa. Pa tudi brez (veliko) denarja. Ne samo zato, ker je človek prilagodljivo bitje.  

Posebno srečo najvišje vrste, ki jo čisto zares fizično čutiš, so mi prinesli trije otroci. Videti srečo v njihovih očeh in njihovih nasmehih in slišati srečo v njihovem smehu je zame postal in ostal glavni cilj mojega bivanja in največje bogastvo.