Da ne bi zanemaril področja otoškega življenja, ki ga v bistvu najraje spremljam in pokrivam, sem se oziral po aktualni temi in jo hitro našel v raziskavi o količini seksa v tako imenovanih stabilnih, »varnih« razmerjih.

Da ne bi zanemaril področja otoškega življenja, ki ga v bistvu najraje spremljam in pokrivam (moram napisati, da gre za seks in erotiko?), sem se oziral po aktualni temi in jo hitro našel v raziskavi o količini seksa v tako imenovanih stabilnih, »varnih« razmerjih. Eno najbolj znanih je zakonsko razmerje, so pa tudi druga. V vsakem primeru gre za razmerja, v katerih moški in ženska živita skupaj in spita v isti postelji. Raziskovalci so ugotovili, da v takšnih razmerjih razmeroma hitro nastane razkorak v količini seksa, ki si ga želita moški in ženska. Po približno štirih letih ...

Moški po štirih letih ne bi nič manj seksal, kot je na začetku razmerja, ženski pa je precej manj do seksa. Natančneje: po štirih letih stabilnega in »varnega« razmerja se »redno in pogosto seksa« veliki večini moških (štiri petine) in manj kot polovici žensk. To je kar hud razkorak, ki je recept za probleme. Številni pari jih ne znajo rešiti.

Ta razkorak je toliko bolj žalosten, ker so ga ugotovili že pri tridesetletnih parih, ženskam pa naj bi se ravno pri približno tridesetih letih začelo resno seksati. Če so v varnem razmerju, kaže, da ne. Če ostanejo skupaj, se ta problem z leti vztrajno povečuje. Po dvajsetih letih razmerja si seksa pogosto želi samo še 20 odstotkov žensk. Pri moških pa libido ostane skoraj enako močan, kot je bil po štirih letih. »Fantov«, ki bi radi redno seksali, je še vedno od 60 do 80 odstotkov (odvisno od njihove starosti).

         Zakaj se to dogaja? Če odgovor iščemo v evolucijski teoriji, bi nas ta privedla do naslednje ugotovitve: naši davni moški predniki so pogosto naskakovali svoje ženske, da jim ne bi drugi moški delali otrok, za katere bi potem oni morali loviti hrano. Naše davne prednice pa so svojemu moškemu na začetku pogosto dale, da bi ga navezale nase. Že, že, ampak zakaj bi jih potem minilo samo veselje do seksa z njim? O tem obstajata dve teoriji, ki moškim ne bosta všeč. Po eni se seksualna pozornost žensk preusmeri na druge moške. Po drugi, ki je verjetnejša, pa ženske podzavestno ali (vsaj v današnjih časih) celo zavestno omejijo pogostost seksa, da bi njihov moški ostal seksualno zainteresiran zanje. Možno je torej, da se je tudi v seks priplazila kapitalistična tržna dogma o ponudbi in povpraševanju: če je seks ves čas na voljo, mu vrednost pade? Morda. To, kar drži kot pribito, je, da se ti bolj seksa, če nekaj časa nisi. To je seveda nevarna taktika, saj lahko zato moški hitro zaide k drugi.

Če bi se pari veliko več posvečali seksu, kot se - cilj bi moral biti enkrat na dan -, in če ne bi vsemu drugemu odmerjali več časa kot seksu, bi bilo veliko več zvestih moških in ... žensk, ki pri nezvestobi vse manj zaostajajo za moškimi, če sploh še.

Še en pomemben razkorak je med moškimi in ženskami v »varnih razmerjih«, na katerega posebno moški radi pozabljajo. Z leti postanejo manj pozorni, manj nežni, manj ljubeči. Ja, seksali bi še vedno enako redno in pogosto, vendar brez omenjenih »komplikacij«. Raziskave kažejo, da si pozornosti, nežnosti, ljubečnosti želi celo devetdeset (ja, 90!) odstotkov žensk, ne oziraje se na to, koliko časa so v razmerju. Kaj pa moški? Že po desetih letih jih ne potrebujejo več oziroma bi prešli v akcijo po čim krajšem postopku. Moški so torej obtoženi, da se sčasoma vsaj manj potrudijo za to, da bi seksali s svojo najbližjo. Veliko jih je na tej zatožni klopi upravičeno. Kaj pa drugi, nedolžni? Ste že kdaj slišali ali izrekli stavek, kot je »Pozoren (ali nežen) si samo zato, ker bi rad seksal« ali »Želela sem si samo objem, ne pa seksa« (očitek, ker si nežen s trdim). V tem je razvpiti »kavelj 22«: tudi nežnemu, pozornemu in ljubečemu moškemu otrdi. Kadar mu otrdi, pa se mu zdi velika škoda, da bi mu uplahnil brez ... akcije. In ne more razumeti (morda je celo užaljen), če najbližja vztraja samo pri nežnostih. Taki smo.