Poklicna piarovka in vročična laburistka Sarah Brown vodi pri promociji moža in njegove stranke.

Na Otoku bomo šli kmalu na volišča. Ker morajo biti volitve najpozneje pet let po prejšnjih, to je do 2. junija, kaže pa, da so se vladajoči laburisti in premier Gordon Brown že odločili za 6. maj. Neuradna predvolilna kampanja se je začela že z novim letom, v njej pa igrata čedalje vidnejši vlogi neizvoljeni prvi dami, premierova žena Sarah Brown in žena vodje opozicijskih konservativcev Samantha Cameron.

Če bi bile volitve tekmovanje v oblačenju, lepoti in seksualni privlačnosti strankarskih prvih dam, bi bila odločitev, vsaj moja, lahka: zmagala bi Miriam Gonzalez Durantez, glamurozna seksi španska žena Nicka Clegga, vodje liberalnih demokratov, na volitvah večno tretje uvrščene stranke. Miriam se je do zdaj držala v ozadju, na zadnjem predvolilnem kongresu stranke pa so se televizijske kamere kar naprej ustavljale na njej. Konec tega tedna bo o svojem možu prvič govorila v televizijskem dokumentarcu. Močno dvomim, da jo bodo vprašali, kako je doživela moževo (nepotrebno) »priznanje« v časopisnem intervjuju, da je »spal z manj kot 30 ženskami«, preden se je zaljubil vanjo, kaj šele to, s koliko moškimi je spala ona, preden sta se srečala.

Miriam je zadnja izmed treh strankarskih prvih dam, ki sta jo mož in njegova stranka poslala v boj za glasove. Kot Sarah in Samantha, ki se z oblačili že dolgo trudita biti ne le prvi dami, ampak tudi prvi »bejbi«, bo tudi Miriam postala politično orožje, s katerim vodilne tri stranke čedalje bolj obstreljujejo recesijsko utrujene Otočane, site pokvarjenih politikov. Poklicna piarovka in vročična laburistka Sarah Brown vodi pri promociji moža in njegove stranke. Na twitterju je ustvarila največjo mrežo privržencev - največ (več kot milijon) Britancev bere njene zapise na tem mini virtualnem socialnem omrežju. Postavlja se za vrsto ženskih in materinskih organizacij in dobrodelnih organizacij. Na lanskem jesenskem kongresu je svojega moža Gordona, ki je bil zakrknjeni neurejeni samec skoraj do 50. leta, razglasila za »svojega heroja«. »Vem, da ni svetnik. Za seboj pušča nered. Hrupen je. Vstaja ob groznih urah. Vem pa, da vsako jutro, ko vstane, in vsak večer, ko gre v posteljo, razmišlja o pomembnih vprašanjih. Vem, da ljubi našo državo,« je zatrdila Sarah. Kako lepo! Že takrat sem pomislil na vrečko za bruhanje. Nanjo (na vrečko) sem se spet spomnil med nedavnim Brownovim televizijskim intervjujem, med katerim ga je Sarah nepremično gledala s tako veliko ljubezenske meglice v očeh kot bi bil ... Brad Pitt.

         Ko sta pred nekaj tedni nenadoma začela kopneti prednost konservativcev in osebna priljubljenost njihovega vodje Davida Camerona v raziskavah javnega mnenja, je hočeš nočeš v boj za glasove morala tudi njegova žena Samantha, ki ga je do zdaj podpirala brez besed, s telesno govorico zadovoljne in srečne žene in nasmehi na svojih lepih ustnicah. Ko ga je pred nekaj dnevi - reče mu Dave, ne David - hvalila v televizijskem intervuju, je izstopala hvala zaradi njunih skupnih 18 let. »Res pošteno lahko rečem, da mislim, da me ves ta čas, odkar se poznava, ni niti enkrat razočaral!« Je Samantha hotela povedati, da tudi Britancev ne bo, če ga bodo izvolili v Downing street 10? Seveda. Dober je, boljši od vseh nas, drugih mož, če je ni razočaral niti enkrat v 18 letih. Tudi zanesljiv je, močan, strasten, neverjetno zabaven, zanimiv, bister ... Da ne bi izzvenel preveč popoln, je Samantha dodala: »Gotovo ni popoln mož in ima, kot vsak mož, veliko navad, ki me iritirajo.« Vsepovsod pušča nogavice? Lula na straniščno školjko? Tudi pri Samanthi sem moral pomisliti na vrečko (za bruhanje), ko je dejala, da se je »najprej zaljubila v politika Dava«.

Vloga žena vodilnih politikov v sodobni politiki se je gotovo spremenila, »amerikanizirala«. Tudi v Britaniji, kjer so pred Blairovo Cherie živele precej anonimno (Cherie je sicer Blairu verjetno naredila več škode kot koristi). Prepričan sem, da politični strategi pretiravajo s pričakovanim vplivom žena vodilnih politikov na volivce. Njihovi »heroji« niso naši heroji. Zelo daleč od tega. Zvenelo bo domače, čeprav je z Otoka: zadnje čase je preveč dokazov tega, da je politika umazana igra z nizkotnimi pravili. Zaradi vrste škandalov, med njimi molže in zlorab sistema poslanskih izdatkov, pri katerih so se številni poslanci izkazali za popolnoma navadne tatove, politiki in politika nikoli niso bili tako nepriljubljeni, kot so zdaj. Zato ni presenetljivo, da sta Brown in Cameron prav pred letošnjimi volitvami posegla po pomoči svojih »boljših polovic«. To je nekakšno zaslepljevanje »nasprotnika« - poskus preusmerjanja pozornosti volivcev s politike in politikov.