Pa sta mimo že dve mednarodni božični zabavi, na katero sva bila povabljena z najdražjo. Prva je bila uradna bošnjaško-slovenska, druga zasebna švedsko-danska.

Pa sta mimo že dve mednarodni božični zabavi, na katero sva bila povabljena z najdražjo. Prva je bila uradna bošnjaško-slovenska, druga zasebna švedsko-danska.

Veleposlaništvi Bosne in Slovenije v Londonu sta se letos odločili združiti sile, sredstva, pijačo in jedačo in skupaj pripraviti božični sprejem. Ko sta se odločali o tem, v katerem veleposlaništvu naj priredijo sprejem, je bila odločitev preprosta, saj je, po mojem mnenju, kvadratura skromnega najetega celotnega slovenskega veleposlaništva približno tolikšna, kot je kvadratura orjaške glavne sobane za sprejeme v razkošnem lastniškem veleposlaništvu Bosne. Bošnjaki ga niso kupili. Podedovali so ga pri delitvi premoženja nekdanje »Juge«. Zaradi pomanjkanja denarja za vzdrževanje je del veleposlaništva zaprt in ga ne uporabljajo. Če se prav spomnim, smo Slovenci od velikih veleposlaništev podedovali washingtonsko.

To je bila zanimiva vrnitev v zgodovino!

Zadnjič sem bil v tej lepi orjaški hiši v Kensingtonu, bogataškem delu Londona (v njej je verjetno nekoč živela zelo premožna londonska družina), ko je bilo v njej še veleposlaništvo SFRJ (za tiste, ki ste morda pozabili, ali še niste slišali: Socialistična federativna Republika Jugoslavije), da bi podaljšal svoj tedanji jugoslovanski potni list. Ne spomnim se, katerega leta je bilo, bilo pa je po letu 1984, saj je to leto, ko sem se nasukal na Otoku. Diplomacija SFRJ je veliko dala na svoj »imidž«, to, kar me je najbolj navdušilo, pa so pohištvo, luči in druga »retro« oprema veleposlaništva. Čeprav je verjetno skoraj vse iz šestdesetih let, je videti kot novo. Vrhunska kakovost izdelkov in izvajalcev! Večinoma so bila to slovenska podjetja. Res impresivno!

Tudi sprejem je bil v redu. Težava so bili le čevapčiči, ki so jih napovedali. Bolj ko sem mislil nanje, bolj sem si jih želel, saj jih nisem jedel že celo večnost. Občutek sem imel, da jih je »iskal« tudi zvezdniški gost sprejema, znani britanski politik Paddy Ashdown, nekdanji bosenski »podkralj«, kot so kritiki govorili položaju bosenskega mednarodnega upravitelja, ki ga je predvidel daytonski mirovni sporazum. Vsaj trikrat sem ga videl krožiti naokrog in pogledovati proti sobici, iz katere so prihajali pladnji s hrano.

            Pojavili so se menda malo po tistem, ko sva z najdražjo odšla domov.

            Dan pozneje sva bila med približno 50 gosti na božični zabavi, na katero so naju povabili starši Aaronove sošolke Smille, Danka Malene in Šved Thor. Smilla je že od aprila letos izvoljenka Aaronovega desetletnega srca. Moj mlajši sin, ki o Smilli govori vsak dan, ima zelo dober okus, saj se naravni plavolaski z modrimi očmi že pri desetih letih vidi, da bo lepotica (po »dobri« mamici, čeprav tudi očka ni »slab«). Od aprila do sredine julija jo je hotel povabiti na šolski ples, ki ga bodo imeli prihodnje leto. Ko je pred poletnimi počitnicami le zbral pogum, mu je rekla, da mu bo povedala po počitnicah. Ko je septembra ponovil vprašanje, si je vzela še teden dni časa za premislek. Ko je vendarle rekla da, smo si vsi oddahnili. Ta dan naj bi pomenil, da sta več kot bodoči plesni par.

Na zabavi je bilo veliko Dank in Dancev, Švedinj in Švedov, plavolask in bankirjev, saj je gostitelj Thor, s katerim občasno igrava tenis, bankir, ki dela pri banki Barclays, in sicer »na« njeni najdonosnejši, investicijski veji, imenovani Barclays Capital. Naključje je hotelo, da je bila zabava istega dne, kot je Barclays požel splošno kritiko, ker je kljub kriznim, tukaj še recesijskim časom sporočil 150-odstotno zvišanje plač 20.000 uslužbencem investicijske (Thorove) veje. Zakaj? Ker namerava britanska vlada prihodnje leto omejiti plače in nagrade bankirjev (ne verjamem ji, saj o tem govori že leto dni, pa ni naredila še ničesar), ki se vedejo, kot bi živeli na drugem planetu. Ne vem, kaj natančno Thor dela, ker se o tem nerad pogovarja, vem pa, da veliko potuje po Evropi in svetu. Če sklepam po več milijonov funtov vredni razkošni zelo lepo in okusno urejeni in preurejeni hiši v Wimbledonu, orjaškem vrtu, avtoparku in družinskih potovanjih, mu gre zelo dobro.

            Zabava je bila dobra. Gostitelja in večina gostov prav tako. Dobre so bile tudi plavolaske, med njimi moja najdražja, ki se je najbolje »zrihtala«.

Najboljšo zabavo tedna pa sem imel dan pozneje, ko sem imel vse tri svoje mladiče nepričakovano v domačem gnezdu. Bolj ko sem ji gledal, bolj sem bil raznežen. Tako rad jih imam, da včasih kar boli!