Sam sem pod vplivom zadnjih letošnjih dni v Mojacarju, zaradi katerih se me počasi lotevajo prva znamenja nekakšne depresije, ki se ponavlja leto za letom.

Najprej vremensko poročilo: šest pravih mojacarskih jasnih vročih sončnih dni brez omembe vrednih oblačkov in brez ene same kaplje dežja s temperaturami od 31 do 34 stopinj. Danes (torek, 24. 8.) sem bil pokonci že malo po šesti uri zjutraj, ko je rdečkasto oranžno nebo na obzorju, na afriški strani sredozemskega morja, napovedovalo še en pravi mojacarski dan, kakršnih je tukaj več kot tristo na leto. Rodil se je nekaj minut po sedmi uri, ko sem kot vsako jutro najprej zaslišal, potem pa tudi zagledal ribiške ladje, ki so se počasi vračale z nočnega ribolova, mimo še speče Mojacar Playe, proti svoji luki v Almeriji. Gotovo z bogatim ulovom.

Španija je po svetu znana kot država ne samo siest, ampak tudi številnih fiest, festivalskih praznovanj, od verskih, denimo Semane Sante, svetega velikonočnega tedna, do bolj posvetnih, kot je fiesta Feria San Fermin v Pamploni. Njen obvezni del je tudi tek bikov po tem španskem mestu, v katero se zgrne na stotine ljudi, ki se želijo vsaj enkrat v življenju počutiti kot matadorji, na koncu pa bežijo pred biki, kolikor jih nesejo noge.

Na »našem« koncu je najbolj priljubljena, najzabavnejša in najbolj nenavadna fiesta v mestu Bunol v Valenciji, ki bo jutri. Tudi iz najbolj oddaljenega kraja v Andaluziji se je do Bunola mogoče pripeljati v dobrega pol dneva. In številni ljudje tudi se, saj je ta enodnevna paradižnikova fiesta, znana kot La Tomatina, magnet za številne Špance in tujce. Začela se je že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, kot nekakšna lokalna prijateljska norčija, zdaj pa je največja takšna zabava na svetu, ki se je udeleži od 20.000 do 40.000 ljudi. Bunol ima samo 9000 prebivalcev.

In kako se tam zabavajo? Tako, da se obmetavajo z zelo zrelimi paradižniki, ki so na španskem jugu približno desetkrat okusnejši od tistih, ki jih jemo v Londonu. V Bunolu so za jutrišnjo zabavo pripravili nič manj kot petdeset ton zelo zrelih paradižnikov. Obmetavanje s paradižniki je samo vrhunec fieste, ki traja teden dni. Vrstijo se ulične zabave z glasbo, parade, ognjemeti in kuharska tekmovanja, veliki finale pa je bitka s paradižniki, v kateri lahko sodeluje vsakdo, ki spoštuje njena pravila. Čeprav so paradižniki zelo zreli, morajo »tekmovalci« paradižnik stisniti, preden ga zaženejo v najbližjo tarčo. Priporočajo tudi očala, kakšna uporabljajo plavalci, in čepe za ušesa, ker morajo številni tekmovalci po bitki k zdravniku zaradi paradižnikovih semen v ušesih.

Lokalna vlada podpira La Tomatino predvsem zato, ker obiskovalci v mestu pustijo veliko denarja. Prebivalci Bunola so nad paradižnikovo bitko navdušeni tudi zato, ker mesto ni nikoli tako čisto, kot je po bitki, saj ga morajo temeljito očistiti. Udeležencem bitke pa medtem priporočajo, naj si zrele paradižnike, ki jih zadenejo, vtirajo v kožo, ker jo mehčajo in čistijo. Morda.

Vsekakor pa tudi La Tomatina potrjuje, da se Španci znajo zabavati in da so pri tem izvirni. Angleži pa so letos v Španiji poskrbeli za razmah zelo nevarne zabave, ki se je pojavila pred nekaj leti: skakanje z balkona na balkon in z balkonov v bazene. Ta nevarna norost je letos v Španiji zahtevala že štiri mlada življenja, veliko več počitnikarjev, večinoma Angležev, pa se je hudo poškodovalo. Večina »skakalcev« je pijanih ali drogiranih. Ja, človeška neumnost je neomejena. Posebno pod vplivom alkohola.

Sam sem medtem pod vplivom zadnjih letošnjih dni v Mojacarju, zaradi katerih se me počasi lotevajo prva znamenja nekakšne depresije, ki se ponavlja leto za letom. Letos utegne biti nekaj milejša, ker bomo na jugu Francije zelo verjetno zavili ne levo, ampak desno - tokrat smo v Mojacar spet potovali z avtom -, in se zapeljali na krajši obisk v Slovenijo, kjer imam konec tega tedna dvodnevne delovne obveznosti na Pop TV.

In načrti za bližnjo prihodnost (danes, jutri, pojutrišnjem in do konca tedna)? Predvsem intenzivno sončenje na Titovi plaži ...