Brane s prvorojencem Adrianom, ki je letos na univerzi v Readingu diplomiral iz poslovnega upravljanja, in je v ponedeljek prvič odšel v prvo pravo službo.

Vse se enkrat zgodi prvič. V ponedeljek sem spet veliko razmišljal o minljivosti časa, o otrocih, o tem, kako težko se je današnji mladini po koncu študija postaviti na lastne noge in še o čem.

Zakaj? Zato ker je moj prvorojenec, 21-letni Adrian, ki je letos na univerzi v Readingu diplomiral iz poslovnega upravljanja, v ponedeljek prvič odšel v prvo pravo službo. Med študijem je občasno delal v nočnem klubu, krajši čas kot čistilec, potem pa kot barman, specialist za mešanje koktajlov, česar se je naučil na enotedenskem usposabljanju. Zato delo zanj ni nekaj čisto novega, čeprav je res, da je bilo delo v nočnem klubu zabavno, tudi zato, ker mu je precej gostij na skrivaj stisnilo v roko svojo telefonsko številko. Med študijem si je nabral tudi več drugih delovnih izkušenj, predvsem zaradi navdušenja za šport, ki ga je prav tako (jabolko ne pade daleč od drevesa!) podedoval po meni.

Spomnim se časov, ko sem ga vsako nedeljo, tudi v mrzlih zimah, od šestega leta vozil na nogometne tekme moštva, v katerem je igral in s katerim je rastel. Raje bi ga vozil na tenis v Wimbledon, ker je za vogalom in ker je tenis moj šport. Vendar sem si že, ko je začel kazati največje splošno zanimanje »angleških« otrok za nogomet in ga zaman poskusil nežno preusmeriti v tenis, obljubil, da ne bom svojih neuresničenih ambicij (če bi se še enkrat rodil, bi res poskusil postati poklicni teniški igralec ...) nikoli poskusil uresničiti pri otrocih. Zato Adriana tudi nikoli nisem silil na smuči, pa je sam odkril bordanje in se navdušil nad njim. On je navdušil še svojo sestro Annabel, jaz pa sem naredil vse za to, da sta imela čim več priložnosti za bordanje, celo tukaj, od koder smo se velikokrat vozili na sneg v Xscape, pokriti smučarski center v Milton Keynesu nad severnim Londonom, do katerega sta dobri dve uri vožnje. Med študijem je Adrian postal član vodstva univerzitetnega borderskega kluba, pristojen za dizajn. To mu je omogočilo razviti še enega izmed svojih konjičkov in talentov - grafično oblikovanje, s katerim tu in tam še vedno zasluži kakšen funt. V srednji šoli se je navdušil nad boksom (tega ni podedoval po meni, vendar ga tudi pri tem nisem oviral, res pa je, da ga nisem niti spodbujal), ki ga je povezal s študijem: kot študijski projekt je predlagal ustanovitev univerzitetnega boksarskega kluba. Uspešno ga je vodil (organizacijo, finance, dizajn) do konca študija. Še vedno redno boksa, pred kratkim pa je začel hoditi tudi na treninge MMA. To so Mixed Martial Arts - mešane borilne veščine, ki jim nekateri pravijo tudi boksanje v kletki. Želi si vsaj enega pravega dvoboja. Seveda upam, da ga bo minilo, vendar mu ne težim: predvsem s treningom boksa, bodibildingom in samosvojo prehrano si je »ustvaril« zavidanja vredno lepo, ravno prav mišičasto telo. Za nekaj podobnega se zdaj trudim tudi sam, saj hodiva skupaj na fitnes od trikrat do štirikrat na teden. Prvi rezultati so že ...

Navdušenje za šport ga je usmerilo tudi proti prvi pravi službi. Ker se ni želel klasične službe v pisarni, primerne svoji izobrazbi, in moje pomoči pri iskanju službe, se je najprej prijavil za službo prodajalca svetovalca v Nikovi trgovini na Oxford streetu v Londonu in v ponedeljek je začel delati na oddelku za ragbi, tek in tenis. Bil je eden izmed devetih kandidatov (vsi z diplomo), ki so se prijavili za delovno mesto prodajalca svetovalca, ki mu pri Niku rečejo »atlet«. Povedali so mu, da je bil izstopajoči kandidat, pa tudi da je to lahko samo začetek, ker je Nike orjaško podjetje, v katerem lahko hitro napreduje do delovnega mesta, primernega temu, kar je doštudiral. Ko se je že drugi dan po malem zasmilil samemu sebi, ker je moral namesto ob dvanajstih vstati ob pol osmih, in je ta malemu bratu Aaronu potožil, češ da mora tako zgodaj vstati, ga je ta samo pogledal in rekel: »In kaj potem? Jaz vsak dan vstanem tako zgodaj!« Ah ja, ko vstaneta onadva, sem jaz po navadi pokonci že dobri dve uri. Kaj mislite, kdo jima pripravi zajtrk? Tega si baje želita zato, ker - in z njima se strinja tudi Annabel - pripravim najboljše zajtrke na svetu. Rad jih razvajam, pa vseeno niso razvajeni.