Oxford veliko študentov občudije le od daleč.

Povej mi, v katero šolo si hodil, in povedal ti bom, kdo si!

Nikjer na svetu to ne velja tako zelo kot v Britaniji, državi z najbolj zapletenim šolskim sistemom, kjer te obiskovanje te ali one šole samodejno uvrsti visoko ali nizko na družbeni lestvici. »Sodijo« te

že po srednji šoli, med katerimi je valilnica bodoče elite še vedno pasje draga zasebna šola Eton, ki sta jo obiskovala tudi Dianina princa William in Harry. In potem še bolj po univerzi, med katerimi sta na prvem mestu še vedno elitni med elitnimi Cambridge in Oxford.

Pot na najbolj cenjene univerze ti utirajo najboljše zasebne srednje šole, čeprav so mnoge med njimi slabe ali vsaj slabše od številnih državnih šol. Izbira šole zelo veliki večini staršev, ki si ne morejo privoščiti zasebnih srednjih šol s šolninami od sedem do petnajst in več tisoč funtov na leto, prinaša zelo velike skrbi.

         Zato se mi je prejšnji teden odvalil velik kamen od srca, ko je najdražja odprla pismo Wimbledonskega kolidža in se je prek njenega obraza razlezel velik nasmeh, po katerem sem vedel, da je novica dobra. Najinega najmlajšega, enajstletnega Aarona, ki se mora jeseni vpisati na šestletno srednjo šolo, so sprejeli na fantovski Wimbledonski kolidž, ki je zelo dober državni kolidž. Tudi Aaron je imel velik nasmeh na obrazu, čeprav ga prej nisva obremenjevala s tem, da je bilo kandidatov 561, od katerih so jih sprejeli samo 199, ali s tem, da pravzaprav nisva imela pravega »načrta B. Aaron je bil vesel zato, ker je tudi njegov veliki brat Adrian, ki je lani diplomiral iz poslovnega upravljanja na univerzi v Readingu, obiskoval wimbledonski kolidž, ker so bili sprejeti tudi štirje njegovi sedanji sošolci in ker bo lahko v novo šolo hodil peš, saj je od našega doma do kolidža približno petnajst, dvajset minut hoje. Tudi Annabel, ki študira v drugem letniku sociologije na univerzi v Portsmouthu, je imela srečo, saj je bila njena srednja šola nasproti kolidža.

         Veliko Aaronovih sošolcev bo v nove šole jeseni potovalo tudi po eno uro in več. Škotski sošolec in prijatelj Ali, na primer, bo moral v novo šolo potovati eno uro in dvakrat prestopiti - s tramvaja (eno samo tramvajsko linijo imamo iz Wimbledona, je pa super!) na vlak in z vlaka na avtobus. Vseeno smo v soboto zvečer pri Alijevih doma, enkratnem škotskem paru Duncanu in Lindi, praznovali sprejem otrok na nove šole. Med praznujočimi je bila Eva, špansko-angleška mati samohranilka, ki je sina Henryja vpisala v znano zasebno šolo - za katero gre večji del njene plače. Brez pomoči nekdanjega moža in Henryjeva ameriškega očeta, ki živi v Bostonu in nima drugih otrok, bi tenko piskala. Po več mesecih skrbi smo se zelo sprostili ob dobri škotski večerji in drugih škotskih dobrotah, kot je na primer viski.

         Meni neko drugo šolanje starejših dveh otrok prinaša nove skrbi, uvodoma finančne. One hujše, povezane z mladimi vozniki na cestah, še pridejo na vrsto. Potem ko Adrian in Annabel (junija bosta stara 22 in 20 let) dolgo nista kazala zanimanja za avte in vozniški izpit, si to nenadoma želita oba. Annabel ima že ure vožnje, ki niso poceni: 30 funtov na uro. Njen inštruktor misli, da bi bilo dobro imeti približno 50 ur. Naj kar misli ... Nakup rabljenega avta, ki si ga bosta delila, ne bo največji finančni udarec, saj lahko za 1500 do 2000 funtov kupiš dobro ohranjen manjši avto. Pot pa me je oblil, ko sem izvedel, koliko v prvem letu stane zavarovanje za mlade voznike: približno 4000 funtov. Za fante nekaj več kot za dekleta. Ni presenetljivo, da so izračunali, da te en otrok, od rojstva pa dokler ga ne spraviš do kruha, stane četrt milijona funtov. Trikrat toliko - v mojem primeru - bo tri četrt milijona ali več kot 870 tisoč evrov. Kje, kje bom jemal ... za teniške žogice in članarino fitnes kluba, ki so zadnje čase moj največji osebni izdatek?