Čeprav bolj malo gledam televizijo, se ne strinjam z mnenjem, da ta na splošno poneumlja ljudi in da jih vlada zato laže nadzoruje, kot trdijo nekateri »pozabljivi« pametnjakoviči ...

Posebej za Lady iz Londona piše Brane Kastelic

Čeprav bolj malo gledam televizijo, se ne strinjam z mnenjem, da ta na splošno poneumlja ljudi in da jih vlada zato laže nadzoruje, kot trdijo nekateri »pozabljivi« pametnjakoviči s področja psihologije in sociologije. Kaj pozabljajo? Na primer to, da je televizija poceni vir izobraževanja otrok v revnih družinah z neizobraženimi starši. Seveda je žalostno, da je za intelektualni razvoj teh otrok bolje, da gledajo televizijo, kot da se pogovarjajo s starši, vendar raziskave kažejo prav to. Televizija koristi tudi otrokom v revnih državah. Ugotavljajo namreč, da gre v šoli bolje tistim, ki jo redno gledajo, kot tistim, ki je ne. Z drugimi besedami: inteligentnejši so, ker gledajo televizijo. Ta je tudi poceni vir zabave ljudi, ki si druge zabave ne morejo privoščiti, posebno v kriznih časih. Številnim samim in osamljenim ljudem dela tudi nepogrešljivo družbo. Televizija tudi redi: gledanje televizije je, vsaj v Britaniji, zelo pomemben dejavnik debelosti, odraslih in otrok. Vsekakor si marsikdo ne zna predstavljati življenja brez nje.

Zanimiva je trditev, da zaradi televizije oblastniki laže nadzorujejo podanike. Sam bi rekel nekaj drugega: da jim pomaga ohranjati družbeni mir in red. Kako? Večina ljudi, na primer zdaj, »benti« na bankirje in politike (v Sloveniji tudi na tajkune), medtem ko sedi pred televizijo in gleda in posluša modre in kritične razpravljavce, pa tudi čedalje boljše povezovalce, ki čedalje bolje mrcvarijo predstavnike vladarjev. »Vladani« si pred televizijo dajo duška, komentirajo in se »spucajo«, namesto da bi protestirali in demonstrirali na ulicah, pred parlamentom in drugod.

To, da se ne strinjam z mnenjem, da televizija na splošno poneumlja ljudi, ne pomeni, da ni čedalje večji del televizijskih programov na »milijon« kanalih, ki jih je čedalje več, poneumljajočih, ali da ni neumno gledati 26 ur in 18 minut televizije na teden, kolikor sta jo lani gledala povprečni Otočan/Otočanka. To je 48 minut več kot leto prej oziroma skoraj štiri ure (3,7) na dan. Britanci več gledajo televizijo delno zaradi recesije (da bi bili na tekočem, in zato, ker manj hodijo ven), delno pa zaradi čedalje večje priljubljenosti oddaj s tekmovanjem talentov, kot sta Faktor X ali Britanija je nadarjena, ki se je pravkar iztekla. Zakaj so tako priljubljene? Na začetku zato, ker ne moreš verjeti, koliko zelo veliko »norcev« misli, da so talentirani, ali pa se norčuje iz sebe, res na televiziji, na koncu pa tega, kako veliko je dejansko izjemno nadarjenih ljudi. Zadnjo, finalno sobotno oddajo je gledalo približno 20 milijonov ljudi, med njimi tudi vsi pri nas doma. Zadnje, kar smo zares gledali skupaj, vsi, od začetka do konca, je bil, po mojem mnenju, film Mamma Mia. Bilo je napeto in zanimivo in vsakdo je imel svojega favorita, vendar le akademsko. Glasovati se ni ljubilo nikomer – v nasprotju s štirimi milijoni Otočanov, katerih telefonsko glasovanje ni bilo drago, ni pa bilo brezplačno. Zmagovita plesna skupina Diversity je dobila skoraj 25 odstotkov glasov, Susan pa dobrih 20. Preostali precej manj.

Nisem edini, ki je pomislil, da je lepo, da so Škoti 48-letno Susan Boyle razglasili za škotsko junakinjo in jo hvalili kot svojo novo svetovno ambasadorko, sem pa edini, ki je hkrati pomislil, da so skopuhi in da je njihovo skopuštvo Susan veljalo zmage. Že petina Škotov (na Škotskem jih je 5,5 milijona), ki bi dvignila telefonsko slušalko in glasovala zanjo, bi bila dovolj za njeno zmago – brez enega glasu 50 milijonov Angležev in drugih Britancev. Po njenem porazu mi je šel najbolj na … živce premier Gordon Brown, Škot, ki je moral pristaviti svoj predvolilni politični piskrček, ko so Susan odpeljali na zasebno kliniko Priory, menda zaradi telesne in čustvene izčrpanosti (beri: razočaranja). Na televiziji je dejal, da je poklical dva sodnika, da bi ju povprašal po njenem zdravju, zraven pa je z enim od tistih svojih prisilnih butastih nasmehov dejal, kako lepo je, da je zmagala skupina Diversity (Raznolikost), ki je »čudovit primer raznolikosti naše države«, pa tudi, da njihova zmaga dokazuje, da britanska politika ne podpira skrajno desničarske politike BNP (fašistoidna rasistična stranka). Zakaj morajo k…linčevi politiki vse pokvariti? Približno milijon ljudi, posebno mladih, je glasovalo zanje, ker so izvrstna plesna skupina. Ta je vrstnikom, med katerimi pojejo noži, pokazala, da je mogoče s trdim delom priti daleč. In to je vse, mister Brown!