Vsega lepega je enkrat konec; nekaterih reči že po nekaj minutah, drugih po štirih tednih. Še zadnjič v letošnjem poletju sedim na naši terasi in opazujem sončni vzhod nad Sredozemskim morjem.

V Mojacarju

Vsega lepega je enkrat konec; nekaterih reči že po nekaj minutah, drugih po štirih tednih. Še zadnjič v letošnjem poletju sedim na naši terasi in opazujem sončni vzhod nad Sredozemskim morjem. Izogibam se filozofiranju na temo, kako malo poletij nam je pravzaprav odmerjenih. Iz leta v leto manj. »Modra« misel, ki jo hitro preženem. Raje se zagledam v še temno modro nebo, ki je jasno in brez oblakov. Že ob dvajset čez sedem zjutraj je vroče. Vem, koliko je ura, čeprav ne pogledam na uro, ker slišim ropot prve izmed ribiških bark, ki se vračajo z nočnega ribolova. Malo kdo je tukaj točen. Ribiči so. Tudi majhne trgovine zaprejo vsak dan točno ob dveh popoldne. To je presenetljivo, saj kriza še kaže zobe, na počitnice v Mojacar pa je letos prišla najmanj tretjina manj tujcev in Špancev. Siesta, popoldanski počitek, ki traja od dveh do petih, pa je še vedno zakon ...

Nameravali smo odriniti zgodaj zjutraj, pa (spet) ne bomo, čeprav je velika večina prtljage že v avtu. Letos bo vrnitev nekoliko drugačna kot po navadi. Annabel in Adriana, ki morata biti v Londonu prej kot preostali, bomo odložili v Gironi (nad Barcelono), do katere je približno 800 kilometrov. Iz Girone bosta letela v London (let imata ob desetih zvečer), mi pa bomo na poti domov naredili zelo velik ovinek: na jugu Francije bomo zavili desno in se odpeljali na krajši obisk v Slovenijo, med drugim zato, ker imam sam v soboto snemanje na POP TV. Od Mojacarja do Ljubljane je približno 2300 kilometrov, 100 kilometrov manj, kot je od Mojacarja do Londona. Osem je ura, sonce že prižiga, čas je, da zbudim Nevo in otroke, sam pa še enkrat skočim v bazen.

V Kopru

Pa smo pri noni v Kopru. Pripeljali smo se ob šestih popoldne, 32 ur po tistem, ko smo se (ob desetih dopoldne) odpeljali iz Mojacarja, kjer je bilo 33 stopinj. Tukaj me zebe. Dobesedno. Občutek imam, da sem iz poletja zapeljal v zimo in da je poletja konec, čeprav se je september šele začel.

Vožnja iz Mojacarja je minila skoraj brez težav. V Gironi smo bili že ob šestih popoldne. Zato smo odšli na zgodnjo večerjo, preden sem Annabel in Adriana odpeljal na letališče. Čeprav sem bil živčna razvalina, tega nisem pokazal nikomur, najmanj njima, ki sta prvič sama skupaj letela v London. Gledam ju, ko nam pomahata in (spet) pomislim, kako hitro gredo leta: bila sta otročička, ko smo pred sedemnajstimi leti prvič prišli v Španijo na počitnice, zdaj sta odrasla človeka. Približno odrasla ...

»Pogrešam Adriana in Annabel,« je naslednje tri, štiri ure v avtu ponavljal Aaron, ki hitro pozabi, kako velikokrat ga razjezita, ker ga ne jemljeta resno. Tudi jaz ju boleče pogrešam. Štiri tedne smo tiščali skupaj. Zato vozim in vozim. Peljemo se mimo Figuerasa, Dalijevega rojstnega kraja. V njem imajo počitniško hišo nekdanji sosedje iz Londona, ki so nam ponudili, da nas prenočijo. Pa se ne ustavimo. Rad bi prevozil dobro polovico poti. Kmalu je za nami Španija in dober del juga Francije. Ob enajstih zvečer, ko imamo za seboj 1200 kilometrov poti, začutim prva znamenja utrujenosti in zaspanosti. Na srečo ob avtocesti hitro najdemo prikupen poceni hotelček. Z Nevo popijeva po dva kozarca vina. Zaspati vseeno ne morem. Zato gledam US Open na televiziji in čakam na prvega izmed dveh klicev, pred katerima vem, da ne bom zaspal. Ob pol enih pokliče Adrian. Pristali so! Na drugi klic čakam do pol treh zjutraj. Doma sta! Končno zaspim. Ob sedmih zjutraj, po slastnem francoskem zajtrku, sem - razmeroma spočit - spet za krmilom. Peljemo se mimo krajev, ki jih pozna ves svet, od Nice in Monaka do San Rema. Skozi »milijon« kratkih predorov. Vmes razmišljam o tem, kako veliko ljudi se je naselilo na teh gričih in skalah, da bi bili blizu morja, pa o fenomenu mini monaške kneževine, ki je na dobrih dveh kvadratnih kilometrih ozemlja ustvarila bogataški paradiž. Ta miniaturna državica, ki leži 16 kilometrov pred italijansko mejo, je druga najmanjša na svetu: samo Vatikan je manjši. V Italiji največ misli, in sicer jeznih, sprožajo tečni italijanski vozniki. In »milijoni« tovornjakov, ki jih je posebno veliko med Benetkami in Trstom, in tisti med vozniki tovornjakov, ki se odločajo za prehitevanje. Trikrat stojimo po pol ure: zaradi enega ob cesti prevrnjenega tovornjaka in dveh trčenj tovornjakov. Tovornjakom bi morali prepovedati prehitevanje.

V Ljubljani

            Po štirih dneh v Ljubljani in Kopru se bomo vsak čas (sreda je, ura pa osem zjutraj) spet usedli v avto in se odpeljali v London. Od babi v Ljubljani, ki nas je tako kot nona crkljala z okusno hrano, do nas v Londonu je natančno 1421 kilometrov. Upam, da bo vreme na poti lepše, kot je v zimsko mrzli Ljubljani, in da nam bo uspelo priti v enem dnevu, pred polnočjo. Pogrešam poletje, pogrešam vročino in sonce, pogrešam ... Mojacar! A kje je že to? Čeprav sem komaj pred tednom dni začel pisati to kolumno ...