Ker zadnje čase zaradi obilice dela in še dveh do treh »intimnejših« razlogov, ki jih bom ohranil zase, bolj malo prihajam v Slovenijo, sem toliko bolj vesel obiskov iz Slovenije ...

Posebej za Lady iz Londona piše Brane Kastelic

Ker zadnje čase zaradi obilice dela in še dveh do treh »intimnejših« razlogov, ki jih bom ohranil zase, bolj malo prihajam v Slovenijo, sem toliko bolj vesel obiskov iz Slovenije, ki jih je sicer zadnja leta prav tako bolj malo, posebno tistih, ki bi jih bil najbolj vesel. C'est la vie, pravijo Francozi. Takšno je življenje. Žal. Najbolj mi je žal zaradi otrok, ki so čedalje večji, dva tudi čedalje odraslejša, s čedalje več obveznostmi, vsi trije pa čedalje bolj »od tukaj«.

Obiskov je najbolj vesel najmlajši član družine, že devetletni Aaron. Ko je bil pri nas pred kratkim najbolj redni obiskovalec, dolgoletni družinski prijatelj Mirko, je Aaron stekel k njemu in ga tesno objel. Še istega dne sem spoznal, da je Aaron, za svoja leta izjemno čustveno inteligenten, ki rad reče, da ima rad prav vse svoje sorodnike in njihove živali, mislil, da je Mirko naš sorodnik. Zakaj? Odgovor je neverjetno preprost: zato, ker največkrat pride na obisk. Koliko pa se zamudi! Podaljšani konec tedna. Štiri, pet dni. Let je kratek in poceni. Soba ga čaka. Vedno je dobrodošel, posebno (gledano iz mojega zornega kota, vendar tega ne mislim preresno), če prinese kilco, dve kislega zelja (tukajšnje, tudi tisto iz Poljske, je zanič) in kisle repe (tukaj je ni), ki ju obožujem. Ko je bil zadnjič tukaj, me je prvič razveselil tudi s kraškim pršutom, ki je najboljši na svetu. Tudi prosciutto di Parma, parmski pršut, imam rad, vendar parmski pršutarji ne dovolijo prodaje svojega pršuta kot parmskega, če ni narezan že v Italiji (o tem so se pred leti pravdali prav z britanskimi trgovci, ki so uvažali kose in ga potem sami rezali), jaz pa si pršut rad režem sam. To, da rad vidim, da pride z Jackom, pa Mirko že dolgo ve. Katerim Jackom? Danielsom …

Do pred kratkim sem se … pravzaprav smo se vsi zelo trudili za to, da smo pogosto, najmanj trikrat na leto (kadar so imeli otroci počitnice), leto za letom, veliko let, prihajali v Slovenijo, kar je – pri petčlanski družini – naporno v vseh pogledih: fizičnih, logističnih in finančnih, pa naj smo se v Slovenijo peljali ali leteli. Lahko bi (ne le poleti) odhajali v Španijo, ali kamor koli drugam, ali na primer v Cancun, kamor nas belgijski prijatelj Ernest, direktor velikega hotela, vabi že več let (»Le pripeljite se do tukaj, za vse drugo bom poskrbel jaz,« je vabil, mi pa mečkali, dokler ni izbruhnila prašičja gripa), ali na smučanje kamor koli v Evropi ali k prijateljem – nekdanjim sosedom iz Wimbledona, ki so se vrnili v vrsto držav (ZDA, Francija, Danska, Švedska …) in nas vedno znova vabijo. Nas je vleklo v Slovenijo, predvsem zato, da smo ohranjali stik s širšo družino in prijatelji. Obiski so bili naporni tudi zato, ker hočeš iz tedna, dveh narediti mesec dni, vendar smo se potrudili. Po svoje je naravno, da se vrača tisti, ki je odšel, vendar je še bolj naravno, da greš tja, kamor te vleče srce.

Kakor koli že, med zadnjimi enotedenskimi državnimi prazniki v Sloveniji (vem, vem, da niso uradno trajali ves teden, vendar sem imel od tukaj ta občutek) smo imeli prvič v gosteh Andraža, sina mojega edinega žal pokojnega bratranca Lojzeta Kožarja, dolgoletnega glasbenega urednika (zabavna glasba) na nacionalnem radiu, ki je bil fantastičen risar (se spomnite Butnglavca iz Antene?), v mladosti pa je tudi bobnal pri skupini Rožce, in dolgoletne prav tako radijske glasbene urednice Marjane Kožar, ki je operni leksikon. Ker jabolko ne pade daleč od drevesa, je tudi Andraž, ki je prišel z dekletom Snežo, pa tudi s pršutom in Jackom (če pa je vprašal, ali kaj potrebujem), umetniška duša, arhitekt in glasbenik, idejna in pogonska duša kamniških brutalnih rockerjev zasedbe Corkscrew, ki so, pa niso, pa so, pa niso, pa so … na sceni že devet let. Andraž me je dvojno razveselil, s prvim albumom in rockersko revijo z dušo RSQ, ob kateri (aprilska številka) je album izšel. Kako nažigajo! Vsi po vrsti, najbolj pa - tudi sam sem v najstniških letih želel biti bobnar in bom morda pristranski - nažiga Žiga Kožar, Andražev mlajši brat, eden izmed najboljših bobnarjev, kar sem jih slišal (pa jih nisem malo). Kako bi bil oče Lojze ponosen nanju (še veliko bolj, kot sem jaz)! V RSQ je ocenjevalec napisal vse o albumu: brutalna umetnost brez meja še nikoli ni bila tako poslušljiva. Naslov albuma je Corkscrew… to be continued. Upam, da se bo res nadaljeval, kot so se (brez velikih besed) moje vezi z Andražem, ki je navdušil vse, zlasti Aarona. Čeprav se nisva videla več let, je že prvi rokenrolski stisk rok (roki na prsih) potrdil, da kri ni voda. Posebno med rokenrolskimi dušami.