Kar je rekel g. Cargill, so poslušali, spoštovali in naredili! To je nekaj, čemur pravim spoštovanje mladih, spoštovanje pa je nekaj, kar danes pogosto pogrešamo ne samo v šolah, ampak v širši družbi.

V ponedeljek zvečer smo bili z družino v cerkvi svetega Marka v središču Wimbledona. Morda bi najprej moral povedati to, da je to anglikanska cerkev in da nismo šli molit. Morda bi moral dodati - ker me je zelo težko spraviti v cerkev -, da nisem šel k spovedi. Najbolj presenetljivo je bilo to, da smo šli vsi, tudi odrasla otroka, Adrian, po novem diplomirani "biznis menedžer" brez službe (res je, da je še ne išče), in Annabel, ki je končala prvi letnik sociologije - težko ju je sicer prepričati, da bi stopila v božji hram.

Kaj ali kdo bi lahko našo družino spravilo v cerkev? Odgovor je: g. Cargill, Anglež, ki so ga vsi trije moji otroci, Adrian in Annabel v zadnjih petnajstih letih, mali Aaron pa v zadnjih petih letih največkrat omenili.

G. Cargill je ravnatelj četrt stoletja stare šole Bishop Gilpin - šestletke za otroke od petega do enajstega leta (britanski šolski sistem je drugačen, kot je slovenski, in ne pozna osem- ali devetletke). Natančneje: ravnatelj bo do konca tega tedna, ker se je po petnajstih letih ravnateljevanja v tej šoli in po meni neznani prejšnji karieri odločil za upokojitev. Njegova leta so skrivnost. Po videzu sodeč ni starejši od šestdeset let. Naključje je hotelo, da je Adrian začel obiskovati šolo istega leta, kot je dobila za ravnatelja v širšem Wimbledonu znamenitega g. Cargilla. Na njegov poslovilni žur v šoli je prišel celo naš poslanec v državnem zboru.

Ne vem, ali za vsakega ravnatelja šol, povezanih s cerkvijo - Bishop Gilpin je državna šola, ki je pod okriljem sproščene anglikanske cerkve (sproščene v primerjavi s katoliško) - ob upokojitvi priredijo slovesno mašo. Upam, da ne, ker g. Cargill ni kot vsak ravnatelj. G. Cargill mora biti eden izmed najbolj priljubljenih ravnateljev na Otoku. Priljubljen pri učiteljih in učencih ter pri nas, njihovih starših. Priljubljen in spoštovan voditelj: politični voditelji bi bosi hodili po razbitem steklu za polovico njegove priljubljenosti in spoštovanja, ki ga je deležen.

Najbolj neverjetna je njegova priljubljenost med učenci, tudi nekdanjimi, kot sta Adrian in Annabel, ki sta v tistih letih, ko imajo mladi ljudje bolj malo časa za koga drugega kot ... zase. Vseeno sta šla - s sicer nekaj godrnjanja - na slovesno mašo, ki so jo poživili zabavni nastopi otrok, in ob prihodu pozdravila g. Cargilla. Obeh se je spomnil po imenih, ko sta mu povedala, da sta Aaronova brat in sestra in sta nekoč obiskovala "njegovo" šolo. Ne gre samo za njegov fantastičen spomin - vse svoje učence, čeprav jih ni malo, pozna po imenu. V čem je skrivnost njegovega uspeha in uspeha njegove šole, ki je v Wimbledonu tako priljubljena, da starši, ki bi si lahko privoščili plačevanje zasebnih šol, svoje otroke raje poskusijo vpisati v Bishop Gilpin in za ta namen celo kupijo hiše v tem delu Wimbledona? G. Cargill je vedno poskrbel za to, da je šola, ki nudi izjemno kakovosten učni program, kraj, v katerem se vsi dobro počutijo, od učencev do njihovih staršev. Veliko športa, glasbe, prireditev, zabav, velik vpliv staršev na vse, kar se dogaja v šoli. Med starši sošolcev mojih otrok v Bishop Gilpinu imam največ prijateljev, od Angležev do vrste tujcev.

Ko sem moral v knjigo ocen staršev napisati posvetilo g. Cargillu, sem napisal naslov "G. Cargill je rekel ..." in tole: "G. Cargilla je lahko opisati. S štirimi besedami, ki sem jih neštetokrat slišal od svojih otrok: "G. Cargill je rekel ..." Kar je rekel g. Cargill, je bilo res in prav. Kar je rekel g. Cargill, so poslušali, spoštovali in naredili! To je nekaj, čemur pravim spoštovanje mladih, spoštovanje pa je nekaj, kar danes pogosto pogrešamo ne samo v šolah, ampak v širši družbi. In veste, kaj je še enako pomembno in zaradi česar je g. Cargill edinstven ravnatelj in izobraževalec? Moji in prepričan sem, da tudi drugi otroci, so čutili, da jim g. Cargill spoštovanje vrača s spoštovanjem."

         Tako, to sem napisal in to mislim: to, česar morda najbolj kronično manjka v sodobni družbi, je vzajemno spoštovanje.