| Dobrodošli mojacarski déjà vu |
|
|
|
| sreda, 19. avgust 2009 | ||
| Tekst: Brane Kastelic | ||
Ni povsod lepo, najlepše pa je, vsaj meni, še vedno v ... Mojacar Playi. Spet s terase uživam pogled na mogočno sredozemsko morje. Spet zjutraj poslušam koncert čričkov (mimogrede, tukajšnji »vstajajo« ob dvajset do petih zjutraj), zvečer pa bučanje valov. Spet je vroče, podnevi do 33, 34 stopinj. Nebo je spet večinoma brez oblakov, ženske na »naši« Titovi plaži so spet večinoma zgoraj brez. Titovi plaži? Dolgolasi 63 let stari Američan Tito je eden izmed treh »najslavnejših« mojacarskh Američanov, ki so se konec šestdesetih letih preselili v Mojacar, da so se izognili vpoklicu v vietnamsko vojno, Titova plaža pa je plaža pod Titovim čiringitom (obalnim barom), v katerega se zatečemo, kadar smo žejni, lačni in željni sence in prepiha. Po najbolj stresnem in problematičnem letu, kar sem jih doživel v Angliji, je trajalo precej več dni kot ponavadi, da sem se spet navadil na zelo počasni ritem vsega, od prometa do postrežbe, in da sem se zares sprostil in skrbi, povezane z življenjem in delom v Britaniji, ne ravno pozabil, ampak začasno odrinil na stranski tir. V Mojacarju na plaži, nad katerim je tudi vas Mojacar, ta je v več stoletjih zrasla na najvišjem griču, je vse, kot je bilo, vendar je vseeno vse drugače. Prvič v 16 letih, kolikor časa že družinsko preživljamo večji del avgusta v tem najbolj sončnem kraju sončne Španije, me je prihod skrbel - predvsem zaradi požarov, ki so pred le tednom dni divjali po gričih Sierra Cabrere, kot se imenuje gričevnato zaledje obeh Mojacarjev. Posnetki gorečih gričev, posebno nočni, z žarečim nebom in črnimi oblaki dima, so videti strah vzbujajoči. Apokaliptični. Ognjeni zublji so obdajali mojacarsko vas in se ji nevarno približali, ponekod na le 15 metrov. Z obrobij mojacarske vasi so evakuirali 500 ljudi, katerih domovi so bili najbolj ogroženi. Vročina je bila zaradi ognja dva dni neznosna, do 45 stopinj. Ogenj je gasilo več kot 600 gasilcev, ki so jim pomagali tudi vojaki in policisti. Brez sodelovanja 25 helikopterjev in posebnih letal za gašenje požarov ga zlepa ne bi pogasili, tako pa jim ga je uspelo v 48 urah. Lokalni drugi ameriški prijatelj Ric Polansky, ki me z videzom, pisanjem in obsedenostjo z bikoborbami spominja na Hamingwayja, mi pravi, da se »ljudje ne zavedajo, da se je v bistvu zgodil čudež«. Še vedno ne more verjeti, da je pregovorno počasni in skorumpirani lokalni oblasti uspelo tako hitro spraviti skupaj nekaj tako zahtevnega, kot je bilo gašenje teh požarov, po katerih je ostalo 24 kvadratnih kilometrov (4000 juter) pogorišč. Nekoč zeleni griči so zdaj videti sivi in črni, posuti s pepelom. Pogorela je tudi vrsta osamljenih domov, s katerimi so posejani griči. Na razgledni terasi v mojacarski vasi še vedno prevladuje vonj po pepelu. So bili to divji požari, ki jih je sprožila visoka julijska vročina, ali pa so jih, kot namigujejo nekateri, podtaknili maščevalni jezni Angleži, ki jim je oblast podrla nezakonito postavljene hiše? Vzdolž Coste Almerije, na kateri je Mojacar Playa, in v njenem zaledju naj bi bilo 11.000 »bolj ali manj ilegalnih« hiš, od katerih naj bi najmanj 550 grozili z buldožerji. Kot pravim, vse je, kot je bilo, pa je kljub temu vse drugače, mislim tudi na posledice krize. Žerjavi vzdolž španskih cost, tudi almerijske, stojijo. Kako ne bi! Na njih je milijon neprodanih stanovanj in hiš. V Španiji je skoraj 20-odstotna brezposelnost (več kot štiri milijone ljudi je brez dela). V almerijski pokrajini je brezposelnost celo 25-odstotna. Je že tako. Pred krizo celo na počitnicah nimaš kam pobegniti, vendar si z njo v naslednjih dveh, treh tednih ne mislim beliti glave. Raje bom pil mrzlo »serveco«, gledal ritkaste »senjorite«, igral tenis in ... tako naprej ... Zdaj pa skočim v bazen, da se ohladim (mimogrede, sam nisem prav nič kriv za to, da se je v Lady dvakrat zapored pojavila ista kolumna).
|
||