Ljubka Brooke

Ste se vprašali, kdo neki je dr. Brooke Magnanti? Ni zdravnica, ampak znanstvenica z doktoratom in cenjena raziskovalka na področju nevrotoksikologije in epidemiologije raka v Bristolu. Dr. Brooke je Angležinja. Lepa mlada ženska. Res dobra bejba, posebno kadar se »zrihta«. Stara je 34 let.

         Dr. Brooke ima pravzaprav dva doktorata. Poleg uradnega tudi neuradnega iz praktike seksa. Dr. Brooke je nekdanje visokorazredno dekle na poziv, ki je pred nekaj leti svoja doživetja opisovala v enem izmed najbolj branih in najboljših blogov. Podpisovala se je Belle de Jour, Dnevna lepotica, čeprav je bila 14 mesecev lepotica in prijateljica noči. Ne bi mogla izbrati boljšega, bolj privlačnega imena. Belle de Jour je naslov 32 let starega francoskega filma (režiral ga je sloviti španski režiser Luis Buñuel), v katerem večna francoska lepotica Catherine Deneuve upodablja ženo s seksualnimi potrebami in fantazijami, ki jim mož (noben mož) ne more ustreči. Zato večji del dni, kadar je mož v službi, na skrivaj tudi sama dela. V bordelu, v katerem ne odkloni nobene stranke.

         Tudi sam sem precej redno bral blog dr. Brooke in bil navdušen nad njenim slogom pisanja, čeprav sem bil prepričan, da je Belle de Jour v resnici moški in literat. Zakaj? Ne, ker bi podlegel večinskemu mnenju, da ženske ne morejo zares uživati pri prodajanju telesa, naj gre za prostitucijo ali pornografske filme (resnica je nekoliko drugačna), ampak zato, ker sem imel občutek, da je blog plod bogate moške fantazije o idealni prodajalki seksa. Ker je bil res prava literatura, sem mislil, da gre za literata.

         Iz bloga se je izvalila knjiga - uspešnica in iz knjige televizijska mini serija, v kateri je Belle de Jour - kot zelo glamurozno dekle na poziv - dobro upodobila mlada nekdanja pevka, zdaj igralka Billie Piper. Kljub temu je identiteta avtorice ostajala skrivnost, ki so ji mnogi želeli priti do dna. Zadnje, kar so pričakovali, je, da se bo kot avtorica razkrila mlada cenjena znanstvenica. Razkrila se je eni najsrditejših kritičark, feministični kolumnistki, ki je vztrajno napadala Belle de Jour, da glamurizira izkoriščanje in zlorabljanje ženske. Dr. Brooke pravi, da anonimnost ni bila več zabavna. Morda. Celo na zabavo ob izidu knjige ni mogla.

         Verjetneje je, da ni imela izbire in je prehitela nekdanjega fanta, ki je hotel izdati njeno veliko skrivnost, da je pri eni londonskih agencij, ki globokožepnim ljudem omogočajo tako imenovane »spremljevalke« (escorts), delala kot visokorazredno dekle na poziv. Dr. Brooke ni bila poceni: 300 funtov na uro. Na to skrito kariero, ki je niti malo ne obžaluje, je pomislila leta 2003, ko ji je v Londonu, kjer je študirala za doktorat, zmanjkalo denarja za najemnino. Slabše se je počutila zaradi pisanja kot zaradi seksa za denar. Očitke, da je glamurizirala prostitucijo, najodločneje zanika: »Vso pravico sem imela živeti to življenje in govoriti oziroma pisati o njem!« Res je.

K odpravljanju težav z neplačano najemnino je menda pristopila kot mlada raziskovalka. Iskala je delo, ki bi ga lahko začela takoj, ki na začetku ne zahteva veliko usposabljanja ali vlaganja, ki omogoča plačevanje v gotovini in omogoča veliko prostega časa za študij. Našla ga je v prostituciji. Ko je že intenzivno seksala za denar, je dobila tudi službo računalniške programerke. Zakaj ni opustila prostitucije? »Ker sem v njej veliko bolj uživala!« je njen najiskrenejši odgovor. Če jo prav razumem in mislim, da jo, nam dr. Brooke ne pravi, da je našla boljše delo, kot so druga dela, ampak nekaj boljšega od dela. Njene izkušnje - v 14 mesecih »dela« ni imela nobena slabe izkušnje, ker je »delala« pri uveljavljeni izkušeni agenciji, ki zna poskrbeti za varnost svojih »uslužbenk« - so glasba za ušesa zagovornikov popolne uzakonitve najstarejše obrti. V veliki večini držav je na pol prepovedana ali na pol dovoljena, ne tič ne miš, se prisiljena skrivati v nevarnih delih mest ali biti na ulici. V imenu visoke morale in boja proti izkoriščanju žensk so ogroženi osebna svoboda, varnost in zdravje na tisoče ne vipovskih mladih in zelo mladih prostitutk, ki so prepuščene na milost in nemilost, na primer v Londonu, ogabnim albanskim mafiozom.

Najstarejši obrti ne pravimo tako zato, ker se dobro sliši, ampak zato, ker je res. Nikoli ni propadla in nihče je ni mogel odpraviti. Moški in ženske v takšni ali drugačni obliki ves čas in kar naprej trgujemo s seksom, ga kupujemo in prodajamo, tudi če nismo »profesionalci«, ki bi jih bilo veliko več, če bi bilo več denarja. To, da smo skoraj vsi morebitni »profesionalci«, smo že razčistili. Pogajamo se le še o ceni.