mačku? Na dolgo in široko opravičuje svojo astronomsko visoko obsceno plačo, nagrade in druge privilegije!

Če mačku stopiš na rep, zacvili! Kaj pa se zgodi, če stopiš na rep debelemu mačku? Na dolgo in široko opravičuje svojo astronomsko visoko obsceno plačo, nagrade in druge privilegije!

Fat cats, debeli mački, je vzdevek njihovih »prednikov«, ki se še vedno drži direktorjev in drugih menedžerskih tipov na vodilnih izvršnih in nadzorniških položajih, čeprav velika večina med njimi že dolgo ni podobna tajkunom iz 19. stoletja, ki so jih politični karikaturisti risali kot trebušaste debele gospode s cilindri. Skovanka debeli maček naj bi se pojavila med prvo svetovno vojno, z njo pa so označevali vojne dobičkarje. Zelo hitro se je prijela tistih kapitalistkov, ki so pretiravali s pohlepom po dobičku, zlasti če so to počeli s sumljivim blagom ali s pomočjo sumljivih pogodb, do katerih so se prigrebli zaradi političnega vpliva. V ZDA so za debele mačke razglašali tudi kapitaliste, ki so kupovali politike s financiranjem njihovih kampanj.

Pred kratkim sem si z zanimanjem ogledal seznam plač slovenskih debelih mačkov. Se spomnite? Najvišja, »zlata« menedžerska (bruto) letna plača je bila 776.400 evrov, kar je 64.000 evrov na mesec. »Srebrna« je 652.000, »bronasta« pa 575.000. Po pisanju Dnevnika si je 100 najbolje plačanih direktorjev, predsednikov in članov uprav slovenskih družb leta 2008 razdelilo 26,6 milijona evrov, člani 200 najbolje plačanih uprav pa skoraj 100 milijonov evrov. Najbolje plačani slovenski menedžerji (v približno 700 podjetjih) so lani v povprečju prejeli okrog 266.000 evrov bruto prejemkov oziroma 22.000 evrov bruto na mesec. To je le 769 evrov manj, kot je mesečna plača predsednika ZDA, približno 4000 evrov več, kot je mesečna plača britanskega in skoraj 16.000 evrov več, kot je mesečna plača slovenskega premiera. Impresivno! In depresivno, za zjokat', če pomislim na svoj zaslužek.

So ti v glavnem gospodje (gospa je bolj malo) preplačani? Seveda so. Precej preplačani. Koliko bi morali biti plačani? O tem se je veliko govorilo, še preden je dolgoletni pohlep njihovih bančnih kolegov lani igral eno izmed glavnih vlog pri izbruhu globalnega finančnega cunamija. Menedžerski pohlep se je začel resno povečevati na začetku osemdesetih let. Leta 1970, na primer, je imel povprečni menedžer v ZDA, kjer so imeli in še imajo daleč najboljše plače, 28-krat višjo plačo kot povprečni zaposleni z najnižjo plačo. Kaj mislite, kolikokrat višjo je imel lani? Kar 465-krat. Za bruhat'...

Današnje menedžerske plače so obscene. Ti pohlepni k...linci mislijo, da so »od boga dani«: vsepovsod, od ZDA in Slovenije do seveda pri nas na Otoku, kjer so bili izvoljenci ljudstva v parlamentu leta in leta vse preveč zasedeni z molžo in zlorabo sistema poslanskih izdatkov, da bi jih zanimal pohlep debelih mačkov, ki so City spremenili v kazino in sklepali številne hazarderske kupčije samo zato, da bi konec leta pobasali čim večje nagrade. Vse se je vrtelo le okrog nagrad. Bile so dolžine njihovih k...lincev.

A ker imam v mislih predvsem plače debelih mačkov. Z njimi je tako kot s k...linci. Naj imaš še tako velikega, vedno se najde kakšen zoprn tip, ki te spravi v jok s še večjim. Vodilnim britanskim pa tudi slovenski debelim mačkom gre verjetno na jok, ko pomislijo, da so klošarji v primerjavi z ameriškimi kolegi. Vodilni trije menedžerji so lani dobili plače: 76, 70 in 34 milijonov evrov. Slovenski debeli mački pa ne zaostajajo kdo ve koliko za britanskimi (če odštejem vodilne menedžerje v Cityju) - povprečna lanska letna plača direktorjev 100 vodilnih podjetij je bila 833.000 evrov, vodilnih 30 pa 1,1 milijona evrov. Res pa je, da je, skupaj z nagradami in drugim zaslužkom njihov končni zaslužek precej večji - 2,2 oziroma 4,4 milijona in da je pet direktorjev pospravilo po 11 milijonov evrov. Morda je zanimivo to, da je med menedžerji v Britaniji že 40 odstotkov tujcev.

Vplivni in znani ameriški finančnik Warren Buffett, ki je od šestdesetih let vodil ali bil član vsaj 20 korporacijskih uprav, je že leta 1993 opozarjal na nevzdržnost pohlepa menedžerjev. Prav on ponuja razmeroma sprejemljivo formulo: najvišja plača v določenem podjetju ne bi smela biti več kot 25-krat višja od najnižje. Drugi zaposleni in člani družbe na splošno bi se laže sprijaznili s tem, da je njihovo delo 25-krat manj vredno, kot da je več stokrat, ali celo več tisočkrat manj vredno.