Naj zveni še tako sentimentalno, saj je res: moji otroci so največja ljubezen mojega življenja. In (tega nisem še nikomur zaupal) rad bi še enega do dva, ne vem pa še, kako bom to izpeljal!

Ponedeljek je, ura je komaj 11 dopoldne, jaz pa sem si - ker se klin s klinom izbija - natočil že drugi kozarec rdečega vina. Že zelo dolgo nisem tako zgodaj posegel po tem klasičnem »antidepresantu«. Tudi sinoči sem bil žejen kot že dolgo ne. Ne morem in ne morem se potolažiti: že drugega od svojih le treh mladičev, komaj 18 let in tri mesece staro hčer Annabel, sem v nedeljo odpeljal iz domačega gnezda in jo pustil v več kot 100 kilometrov oddaljenem mestu Portsmouth na južni angleški obali, kjer bo na razmeroma dobri, menda zelo sodobni, v prihodnost zazrti univerzi študirala sociologijo.

            Hotela je - kot Adrian - študirati zunaj Londona, da bi lahko živela svobodno študentsko življenje. Hotela je - kot Adrian - študirati poslovno upravljanje na univerzi v Readingu. Ali pa sem to zadnje hotel bolj jaz kot ona, da bi lahko Adrian zadnje leto svojega študija popazil na sestro - brucko, jaz pa imel oba mladiča, ki sta že odšla iz domačega gnezda, vsaj v istem kraju? Ni se izšlo. Namesto v Readingu je pristala v Portsmouthu. Dolgčas ji tam gotovo ne bo, med drugim zato, ker to navidez prijetno in lepo urejeno obmorsko mesto, ki je, vsaj po občutku, približno tako veliko kot Ljubljana, gosti več 17.000 študentov. Ker ni bilo šanse, da bi dobila sobo v študentskem naselju, smo ji našli spodobno sobo v manjši vrstni hiši, ki si jo deli z dekletom z ruskim imenom in priimkom, prišla je iz Dubaja, in dvema fantoma, Ircem in Angležem.

Najbolj opazna v Portsmoutha je njegova »belost«, saj skoraj ne vidiš nebelega obraza, kar se ujema s podatkom, da se je ob zadnjem popisu prebivalstva iz leta 2001 celo 94,7 odstotka prebivalstva izreklo za belce. Veliko bolj mi je dal misliti neki drug statistični podatek iz tega leta, ki ga prej nisem odkril. Portsmouth naj bi bil britansko mesto z največ posilstvi in drugimi spolnimi napadi. Pomiril sem se, ko sem po podrobnejši »preiskavi« ugotovil, da je osem let pozneje mesto po tej strani pomembnejše od večine britanskih velikih mest. Univerza je očitno pomemben vir zaslužka prebivalcev Portsmoutha. Ta je bil veliko let glavna luka britanske kraljevske vojne mornarice. Zdaj so študenti pomembnejši vir zaslužka kot mornarji. Skoraj vse vrstne hiše v Annabelini dolgi ulici in več podobnih sosednih ulicah lokalni in drugi lastniki oddajajo študentom. Temu primerno so zelo špartansko opremljene. Ko smo iskali sobo, sem se počutil, kot bi se vrnil v domove svojih pokojnih babic - zaradi starega pohištva, štedilnikov in hladilnikov. Lastniki teh hiš brez napora spravijo v žep približno 1100 funtov na mesec. Pametno! In nekaj, česar se nisem naučil nikoli: služiti denar brez dela.

Odhajanje mladičev iz družinskih gnezd se pozna tudi v naši soseski. Vera in Mark, angleško-italijanski par, sta prav tako že ob dva od treh mladičev, ki sta celo veliko dlje kot moja. Eden dela na Islandiji, drugi, Adrianov najstarejši prijatelj Alex, ki v Readingu študira italijanščino, je odšel za leto dni v Italijo. Tretjega, 16-letnika, edinega velikega otroka v soseski, bodo imeli doma le še dve leti. Sta si zato kupila majhnega psa? Zdaj sta ugotovila, da je sedanji vrt premajhen zanj, in se selijo iz dragega Wimbledona v bližnji cenejši Raynes Park. Če bo šlo vse po načrtu bodo kmalu v cenejši in večji hiši z večjim vrtom, mi pa bomo izgubili še zadnje prave prijatelje v soseski. Žalostno, saj se poznamo, odkar sta imela zdaj 20-letna Adrian in Alex pet let, polovico manj, kot jih ima naš Aaron. Kot da je bil včeraj novi dojenček v soseski, ki so ga hodili vsi gledat, zdaj pa je najstarejši med ta malimi otroki. Nekoč so moji majhni otroci skrbeli za živ žav na skupni zelenici, zdaj zanj skrbijo drugi majhni otroci nove generacije mladih staršev. To je to, ponavljajoči krog življenja!

Bolj ko se stvari spreminjajo, bolj so enake? Samo navidez. Samo od zunaj. Samo v očeh neprizadetega opazovalca brez otrok, ki je sebi središče sveta. V resnici je vse drugače. Obupno pogrešam Annabel in zdaj spet bolj pogrešam tudi Adriana in se še bolj oklepam Aarona. In podoživljam na stotine lepih trenutkov, ki sem jih doživel z njimi, ob njih in zaradi njih. Naj zveni še tako sentimentalno, saj je res: moji otroci so največja ljubezen mojega življenja.

In (tega nisem še nikomur zaupal) rad bi še enega do dva, ne vem pa še, kako bom to izpeljal!