Dr. Catherine Hakim

Veliko let smo živeli v prepričanju, da si ženske (poleg očitnega?) najbolj želijo to, da bi bile finančno samostojne oziroma finančno neodvisne od moških in da je zanje temu primerno daleč najpomembnejša kariera. O tem so nas prepričevali mnogi, od feministk do politikov. Tako daleč smo prišli, da si ženske ne upajo priznati, da si želijo biti ... gospodinje. Mnoge si tega ne upajo priznati niti svojim partnerjem. Biti »samo« gospodinja ali si to želeti naj bi bilo naravnost sramotno in sramotilno za ženski spol. In politično nekorektno, ker živimo v časih politične »korektnosti«, ki po tihem omejujejo svobodo misli in besed. Tudi humor ji ni ušel.

         In kaj se zgodi? Dr. Catherine Hakim z ugledne London School of Economics začenja novo desetletje z ugotovitvijo, da je trditev, da si ženske najbolj želijo finančne neodvisnosti, mit. Pravljica, ki so jo družbi vsilile feministke. Profesorica Hakim feministke obtožuje, da prodajajo kup pravljic in »proizvajajo politično strelivo za vojno, ki se je končala«. V mislih ima vojno med spoloma. V obsežni raziskavi je ugotovila, da se danes celo več žensk kot v štiridesetih letih prejšnjega stoletja želi poročiti z bogatim moškim kot pa imeti uspešno kariero, s katero bi pridobila finančno neodvisnost.

         Kje pa? Vsepovsod pravzaprav. V Britaniji, v Evropi, v ZDA, v Avstraliji ... Dr. Catherine je najprej proučila podatke, ki so bili na voljo v - glede odnosov med spoloma - dveh domnevno precej različnih evropskih državah: Britaniji in Španiji. Ugotovila je, da se je v obeh državah v letu 1949 približno dvajset odstotkov Britank in Špank poročilo z moškimi, ki so bili bogatejši od njih, imeli višjo izobrazbo od njih in tako naprej. Z drugimi besedami: z omožitvijo so se povzpele po družbeni lestvici navzgor. Podatki za devetdeseta leta so profesorici pokazali, da je takšnih žensk v Britaniji in Španiji ne manj, ampak veliko več: 38 odstotkov. Zanimalo jo je, kako je drugod po Evropi, v ZDA in Avstraliji, in odkrila zelo podobne številke. Ugotavlja tudi, da igranje enakopravnih vlog v družini, v kateri si mož in žena delita služenje denarja, skrb za otroke in gospodinjska opravila, ni ideal. Vsaj ne za večino parov. »Ni presenetljivo, da povprečna žena zasluži manj od moža in da se pari razumsko odločijo, da eden izmed njiju prevzame večji delež skrbi za otroke in porabi večji del porodniškega dopusta ali vsega,« pravi Hakimova, ki je zelo neposredno kritizirala britanskega premierja Davida Camerona, ker se zavzema za to, da bi s kvotami poskrbeli, da bi vodilna britanska podjetja v svoje uprave imenovala več žensk. Po njenem moški tako zelo prevladujejo na vodilnih položajih v poslovnem svetu, ker si ženske ne želijo poslovnih karier. Še več žensk kot pred desetletji se hoče »dobro« poročiti: z višje izobraženim moškim, ki bolje zasluži. V večini evropskih držav, v ZDA in Avstraliji.

»Ženske imajo zakonsko razmerje še vedno za alternativo ali dopolnilo svojim karieram,« zatrjuje dr. Catherine Hakim. Eno si želijo ženske, nekaj drugega pa feministke in politiki, ki razlike med spoloma razlagajo kot dokaz diskriminacije in stereotipiziranje na podlagi spola, ne pa kot posledico osebnih odločitev in želja, prioritet in življenjskih ciljev ...

Ena glavnih, če ne kar glavna žrtev v številnih zakonih, v katerih se oba - moški in ženska - ženeta za kariero in denarjem, je dobri stari seks, ki je velikokrat zadnja »prioriteta«, za katero vse prevečkrat zmanjka časa ali energije, vsaj v domači spalnici. Zato je vse več nezvestih ne samo mož, ampak tudi žena in čedalje več ločitev in propadlih klasičnih družin.

Vse preveč je zunanjega vtikanja v osebno življenje in osebne odločitve. Preveč predpisovanja in receptov. Preveč vsevedov. Moški in ženske smo - hvala »ta zaslužnemu« - različni. Zato tako lepo »pašemo« eden na (pod, ob in tako naprej) drugega. Bodimo enakopravni, ne pa enaki.