Namestnica vodje vladajoče laburistične stranke, bolno ambiciozna Harriet Harman

V londonskem brezplačniku Evening Standard sem bral o revščini v Londonu, pa me je šokirala ugotovitev, da 41 odstotkov otrok v Londonu živi v revščini. V bogatem Londonu? Ja. V vrsti primerov londonskih revežev me je zaradi posebnega razloga najbolj pritegnila zgodba o gospodični Barbari Harriott, ki jo statistika uvršča med najrevnejše Londončane, čeprav ima na voljo neobdavčenih 38.444 funtov (42.354 evrov), kar sploh ni malo. Kako je mogoče, da je revna, čeprav je to precej več, kot je povprečna britanska letna plača, ki je približno 25.000 funtov (27.538 evrov), od katerih je treba odšteti še davek?

Sama, v Londonu rojena brezposelna črnka Barbara je revna zato, ker ima 11 otrok. Enajst, ja. Stari so od 25 let do šest mesecev. Čeprav je stara 44 let, je bila v službi le enkrat in le nekaj mesecev, ker je, ne vem katerič, zanosila. Barbara in njenih 11 otrok živi od socialne podpore, in sicer v petsobni občinski hiši. Ker dobi vse oblike podpore, ki ji pripada po zakonu, se nabere precejšnja vsota denarja. Ko plača vse tekoče stroške, ji za življenje ostane 543 funtov (598 evrov) na teden, kar je malo, če imaš 11 otrok, saj je to le sedem funtov (7,7 evra) na dan na otroka - za vse stroške.

Sociologi uvrščajo takšne družine v tako imenovani »underclass«, podrazred »socialnih odvisnikov«, ki živi le s socialno podporo in je iz leta v leto večji. Nihče ne zna postreči s podatkom, koliko jih je, zanesljivo pa jih je precej več kot Slovencev. Velika večina davkoplačevalcev na Otoku, ki trdo dela za preživetje, zlasti v sedanjih časih, jih ima za parazite. Mnogi jim pravijo kar »družbena sodrga«. Raje ne vem, kaj vse grdega so pomislili o Barbari. Redkokdo je pomislil, da je »super mama«, za kar so razglasili njeno belo vrstnico, prav tako 44-letno Heleno Morrisey. Ta ima diplomo univerze v Cambridgeu in je direktorica investicijskega podjetja v londonskem City z neznano, vendar gotovo vrtoglavo plačo. Helena ima le dva otroka manj kot Barbara - devet. Vse ima z istim moškim, možem, ki je prav tako visoko izobražen in veliko zasluži.

Barbara se ni poročila z nobenim od petih očetov svojih otrok. Ne Helena ne Barbara nista »načrtovali« tolikšnega števila otrok (za kontracepcijo še nista slišali?), ki pa si ga prva lahko privošči, druga pa, skupaj z njimi, živi v revščini. Zakaj ima Barbara tako veliko otrok? Zato, ker je pri 19 letih odkrila, da ni tako ničvredna in nesposobna, kot je mislila, da je, ker je živela v revščini. Prvič je zanosila in prvič občutila, da je »nekaj ustvarila«. Ko je postala prvič mati, je končno »imela občutek, da je nekdo«, pa tudi, da je »za nekaj sposobna: biti dobra mati«. Ta občutek jo je tako prevzel, da je to postala še desetkrat, zadnjič pred šestimi meseci.

            V Britaniji je zelo veliko mater samohranilk, ki živijo od socialne podpore. Velika večina ima manj otrok kot Barbara, vse pa živijo le od socialne podpore. Najnovejša raziskava je potrdila, da je njihovo število poskočilo z 10 na 25 odstotkov. Zakaj? Ker je to - kot so ugotovili v tej raziskavi - zavestna odločitev za »določen življenjski slog«. Natančno tako. Več kot polovica jih ni nikoli živela z očeti svojih otrok. Samo dobra polovica izmed njih se strinja z mnenjem, da je »zakonsko razmerje najboljše mogoče razmerje«. Imejte me za starokopitnega (konservativnega), vendar kljub temu mislim, da je nekaj zelo narobe v družbi, če vlada aktivno spodbuja ljudi, da zakonskega razmerja nimajo za najboljše mogoče razmerje. Namestnica vodje vladajoče laburistične stranke, bolno ambiciozna Harriet Harman, je leta 2008 izjavila, da »ni idealnega starševskega scenarija«, pa tudi, »da je zakonsko razmerje v vladni politiki nepomembno«. In kako so se odzvali politiki vseh treh vodilnih strank, ker mediji kritizirajo množenje števila samskih mater? Oportunistično. Ker je predvolilni čas (volitve morajo biti najpozneje 2. junija), lovijo glasove, kjer koli jih lahko. Zato so vodje vseh treh vodilnih strank obljubili, da se bodo »bojevali proti predsodkom do samskih staršev«. Dobrodelna organizacija za samske starše Gingerbread je pristavila svoj piskrček z ugotovitvijo, da »mediji samske matere in očete nepošteno opisujejo kot parazite«. Najlaže je vedno znova obtoževati medije, ko odkrivajo skrajne posledice nesposobnih oportunističnih politikov, ki jih zanima malo kaj drugega kot ostati na oblasti, če so tam, ali si jo pridobiti, če so v opoziciji.